Površinska lektura v slovenskem jeziku ne omogoča ločevanja med pravim stavčnim in pleonastičnim zanikanjem. Šele globinska analiza nas pripelje do razpoznavanja vloge pleonastične nikalnice v določenem skladenjskem okolju. Norma na podlagi te vloge določa okolja, v katerih je raba pleonastične nikalnice obvezna, v nekaterih primerih pa (skladno z rabo) dopušča variantnost. Ker je razumevanje jezika delno povezano tudi s posameznikovim subjektivnim doživljanjem, lahko takšna variantnost spodbudi misel o pomenskem razločku med propozicijama, kar zaradi površinske prekrivnosti v skrajnosti pomeni tudi dve povsem protislovni interpretaciji. Pričujoča razprava povzame določene pomenske omejitve, ki jih je treba upoštevati pri odločitvi o (ne)rabi pleonastičnega zanikanja, pri čemer dejanska raba (ki temelji na instinktivnosti) ni dosledna in s tvorbo analognih struktur vnaša dodatno pomensko zmedo. V tem oziru razprava opozarja na previdnost pri odločujočih besedilih pravne norme, kjer lahko takšna pomenska dvoumnost pomeni velike normativne posledice za življenje ljudi.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-OG42ZN14

COBISSID

18433027

Objavljeno

16.06.2021

Metapodatki

Citiranje

APA:

Ambrožič, Urša (2020). Pleonastična nikalnica v slovenskem jeziku in vprašanje dvoumnosti. Jezik in slovstvo, letnik 65, številka 1, str. 83-93, 100. URN:NBN:SI:DOC-OG42ZN14 from http://www.dlib.si

MLA:

Ambrožič, Urša. "Pleonastična nikalnica v slovenskem jeziku in vprašanje dvoumnosti." Jezik in slovstvo letnik 65. številka 1 (2020) str. 83-93, 100.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-OG42ZN14>

Jezik in slovstvo
1955-
(Zbirni zapis)