Doktorska disertacija obravnava narečni diskurz z vidika konverzacijske analize in tako prinaša nova spoznanja na področje raziskovanja narečij ter širi obzorja znanstvene obravnave istrskega narečja in govora Rakitovca. Avtorica na podlagi dosedanjih teoretičnih spoznanj o govorjenem jeziku, diskurzu in konverzacijski analizi gradi analizo na terenu zbranih in transkribiranih besedil, ki jih besedilnovrstno umešča v naslednje kategorije: pripovedne besedilne vrste (pripovedi, anekdote, poročila, eksempli), opazke s komentarjem, mnenja, obrekovanja in klepeti. Zastavljena besedilnovrstna tipologija se v analizi potrjuje in je - z morebitno vključitvijo razlage kot besedilne vrste - značilna za narečni diskurz. Ob tem je pomembno poudariti, da izbrana besedila pripadajo eni od besedilnih vrst, medtem ko se v spontanem pogovoru poleg čistih oblik pojavljajo tudi neopredeljene oz. mešane besedilne vrste. Metodološko podlago analize predstavlja kvantitativni korpusni pristop, za potrebe katerega je bil zgrajen korpus Nardis-Ra. Pri zapisovanju besedil je prevladal ortografski zapis, ker je analiza tovrstnih besedil vezana na korpus in digitalni zapis, ki zahtevata poenostavitve. Potrjuje se, da GOS, ki je ponudil izhodiščno orientacijo za prevlado ortografskega zapisa, zaenkrat nima ustreznih oznak za zapis narečnih besedil; pomanjkljivost zlasti pri zapisu narečnih besedil je neupoštevanje naglasa in polglasniško izgovorjenih vokalov. Kljub vsemu je izbrani zapis korak bliže ortografskemu, ker so potrebe korpusa usmerjale k poenostavitvam, ki so privedle do kombinacije ortografskega in fonetičnega zapisa. Zapis se približuje GOS-u v težnji, da se v nadaljevanju vzporedno z raziskavami oblikujejo primerljivi korpusi narečnih pogovorov. Kvantitativni korpusni pristop v pričujoči disertaciji predstavlja izhodišče kvalitativne jezikoslovne obravnave izbranih pragmatičnih značilnosti analiziranega diskurza (izjav, menjavanja vlog in diskurznih označevalcev) v odvisnosti od obravnavanih besedilnih vrst. Avtorica posebno pozornost nameni orisu diskurznih označevalcev, njihovih vrst in vlog ter distribucije v različnih besedilnih vrstah. Z analizo se potrjuje hipoteza, da se v narečnem diskurzu pojavljajo različne besedilne vrste, v katerih se koherenca gradi po načelih govorjenega jezika, vendar se gradnja koherence v odvisnosti od besedilne vrste odraža predvsem v rabi diskurznih označevalcih, oblik izjav in menjavanju vlog.

Pravice