Opis
Strokovna literatura utemeljuje trditvi, da je obid zakona (fraus legis) "star približno toliko kot pravo samo" in da se nanj gleda kot na "darilo rimskega prava" posameznim področjem evropskega pravnega reda. V zgodnjem rimskem pravu je bila sicer uporaba zakonov podana z vidika strogega formalizma. Zakoni so se razlagali izključno dobesedno po črki zakona, vsakršna povezava s smislom in namenom je bila izključena. Tedaj so zaobideni posli dosegali svoj vrhunec, vendar se je že v poznorepublikanskem in cesarskem obdobju razumevanje rimske pravne znanosti spremenilo v smer interpretacije pomena zakonske norme. Splošna izenačitev kršitve zakona in obida zakona je uspela s Teodozijevo novelo leta 439. Cesar Justinijan je lex non dubium vključil v svoj Codex (C. 1, 14, 5). V srednjem veku pa so glosatorji v povezavi z rimskim fraus legisom razvili lastni nauk o obidu zakona, vendar pa jim pojma še ni uspelo sistematično zajeti. Razvoj v novem veku je bil vse do sprejema BGB zaznamovan s hitrimi spremembami in veliko raznolikosti mnenj. Preobrat pri umestitvi obida zakona v nemško pravno sistematiko je nastopil po tem, ko je ta problem leta 1840 obravnaval Savigny in ga je nato leta 1851 opredelil še Thöl. Na podlagi ugotovitev obeh raziskav, ki sta še danes pomembna podlaga za razpravo, se je v nadaljnjih tridesetih letih oblikovala obsežna literatura k oblikovanju pojma obid zakona. Od tega obdobja naprej se je s problematiko obida zakona začela ukvarjati tudi nemška sodna oblast, ki je pred tem ta pojem komajda uporabljala. Zakonska ureditev fraus legis v nemškem prostoru je bila končno urejena s sprejetjem BGB. Danes obid zakona opredeljujemo kot ravnanje, ki sicer ni usmerjeno proti izrecnemu pomenu zakona, vendar krši njegov smisel. Tukaj pravni posel sicer ne krši iz zakona podane dobesedne razlage zakonske prepovedi, je pa tako ustrojen, da dosega uspeh, ki je v nasprotju z namenom prepovedne norme zakona. Obid zakona je posledično potrebno strogo ločevati od kršitve zakona (agere contra legem), čeprav obe ravnanji sprostita enake učinke. V primeru obida zakona tako ni kršen zakon v svojem besedilu, je pa zagotovo zaobidena njegova vsebina (sententia) in zakonodajalčeva volja (voluntas). In v tem se obid zakona razmejuje od navideznega posla, ki pa je oblika kršitve zakona. V primeru navideznega posla se izkazani pravni posel orientira samo na golo pravo, ne pa tudi na vsaj minimalni dejanski (ekonomski) uspeh. V nasprotju z navideznim poslom pa fraus legis ne temelji na "laži", temveč gre za uresničeni (udejanjeni) pravni posel, vendar na način, ki nasprotuje duhu zakona. Velja poudariti, da - drugače kot za navidezni posel - za zaobideni posel ne obstaja neko splošno zakonsko določilo. V nemškem civilnem pravu se zaobideni posel sicer v praksi navezuje na določbo o zakonski prepovedi in v nemalo primerih na zakonsko prepoved ravnanja proti dobrim običajem, medtem ko je pravilo fraus legis na slovenskem civilnopravnem področju podano zgolj kot teoretična misel, izhajajoča iz rimskega prava. Sicer pa je danes obid zakona v civilnopravni dogmatiki (tako v nemškem kot slovenskem prostoru) potisnjen v ozadje in v sodni praksi redko uporabljen; nasprotno pa igra obid zakona pomembno vlogo na drugih pravnih področjih, kot so delovno, dedno, upravno, kartelno in še zlasti davčno pravo. Nemško davčno pravo ima določbo o davčnem zaobidenju zapisano v par. 42 AO, medtem ko v našem davčnem sistemu to nalogo opravlja četrti odstavek 74. člena ZDavP-2.