V prispevku primerjam dva načina reprezentacije smeha v sodobnem japonskem diskurzu na Twitterju: (xiao), med dvema oklepajema uporabljena pismenka zapisa kanji, ki pomeni "smeh", in w, ki je v latiničnem zapisu romaji prva črka besede wara. Menim, da ta dva načina zapisovanja predstavljata digitalna ekvivalenta ključev kontekstualizacije (Gumperz 1982) in da z izbiro enega od možnih načinov zapisa uporabnik doseže želeni pragmatični ton, kar Goffman (1981) poimenuje tudi jezikovni ključ. Tezo dokazujem z analizo javnih sporočil na omrežju Twitter uporabnika saywhat327, japonskega študenta moškega spola. Analiza pokaže, da saywhat327 uporablja (1) pismenko (xiao) za kodiranje tistih izrekov, ki predstavljajo topel oziroma prijazen ton znotraj uradnega jezikovnega registra v japonščini, (2) črko w za kodiranje igrivih izrekov v neformalnem registru in (3) obe varianti pri neformalnem diskurzu, kadar želi v dveh ločenih izjavah istega tweeta ustvariti najprej topel, nato igriv ton, s čimer tvori končno semantično podobo vsake od izjav. Na podlagi zgornje analize menim, da zapisa (xiao) in w kodirata odnos, ki ga @saywhat327 pri svojih objavah vzpostavi z naslovnikom.

Pravice