Neizgubljivi čas : travma fašizma in nacionalsocializma v luči nuje po "obdobju latence" in transgeneracijske transmisije

slovenski

2004

narodne manjšine   fašizem    nacizem    nacionalizem    šovinizem   druga svetovna vojna    travme   stres    spomin    zavedanje   doživljanje

Inštitut za narodnostna vprašanja
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Avtorica se v svojem prispevku najprej sooča s pojavom "latence" (S. Freud), ki v kontekstu raziskovalnega predmeta označuje obdobje med časom, ko se je travma fašizma in nacionalsocializma zgodila in dogajala ter zakasnelo reakcijo nanj. Bistvo vsake travmatske izkušnje je, da jo človek takrat, ko jodoživlja, tako rekoč samodejno odcepi ali disociira od sebe. Prav ta odločilni odmik, ki sovpada s spremenjenim stanjem zavesti, je taboriščnikom -tudi še dolgo po vojni - omogočal možnost živetja in preživetja. To pomeni, na videz paradoksno, da se travma, in to velja še posebej za ekstremno travmo,vrinja v človekovo zavest šele dolgo za tem, ko se je zgodila, kot tudito, da se na ravni nezavednega absolutno eksaktno ohrani; je tisto, kar se"vselej vrača v isti kraj". Prizadeti to nemalokrat tudi zaznajo, ko na primer govorijo o "luknji Auschwitza" (P. Levi), o "doživetju absolutne praznine" (B. Pahor) ali o tem, da jim v zaznavi/spominu "nekaj manjka, umanjka". Avtorica opaža, da to nezavedno implicira vztrajen spomin na "travmorojstva", ki ga pogosto oživijo skupaj s spominom na taboriščno travmo.V njem prepoznava pomembno re-generacijsko silo, ki se na kompleksen način prenaša iz generacije v generacijo. Gre za silo, ki ugovarja postulatu genocida in omogoča to, kar Paul Ricoeur imenuje "mali čudež spominjanja". Spominu namreč ni več mogoče preprečiti dostopa do zavesti, spomin se proliferira. S tem pa je ogovorjena tudi srž "neizgubljivega časa", ki izkazuje travmo z manj običajne plati: kot pomembno "kreativno silo v službi rezistence" (I. Kogan), vsem ponarejevalcem zgodovine navkljub.

06.05.2010