V doktorski disertaciji je izpeljanih nekaj novih metod za aproksimacijo krožnega loka. Prvi del predstavlja asimptotično najboljša enostranska geometrijska aproksimacija reda ena (?$G^1$?) glede na radialno napako. Metoda predstavlja aproksimacijo z Bézierjevimi krivuljami stopnje štiri, pri kateri kontrolne točke določimo tako, da se poleg robnih točk, aproksimacijska krivulja dotika krožnega loka z redom ena še v dveh notranjih točkah. Dokaz obstoja rešitve je zaradi kompleksnosti sistema enačb narejen s pomočjo homotopije. V nadaljevanju je izpeljana metoda uporabljena za aproksimacijo stožnic. Aproksimacijo izvedemo tako, da do izpolnitve dodatnih pogojev metodo uporabimo v subdivizijskem postopku za določitev novih delilnih točk, nato z isto metodo aproksimiramo vsak posamezen del. V drugem delu disertacije za mero napake namesto radialne napake vzamemo napako ukrivljenosti. Predstavljenih je nekaj preprostih metod s polinomi nizkih stopenj in nekaj metod, kjer za aproksimacijo uporabimo dvoloke. Ugotovili smo, da imajo izpeljane metode še vedno optimalni red aproksimacije glede na radialno napako in za dva reda nižji aproksimacijski red glede na napako ukrivljenosti, ki je posledica odvodov drugega reda v formuli za ukrivljenost. Izkazalo se je, da je optimalna aproksimacija krožnega loka vedno dosežena tedaj, ko napaka enakomerno oscilira, zato smo zadnji del disertacije posvetili izpeljavi metod takšne oblike. Gre za aproksimacije s polinomi nizkih stopenj, ki imajo v robnih točkah s krožnim lokom geometrijski kontakt določenega reda, ali pa samo aproksimirajo podan krožni lok. V slednjem primeru dobimo za rešitev skaliran polinom Čebiševa. Podobno kot v prvem delu disertacije, se tudi tu v primeru kompleksnejših sistemov enačb poslužimo dokaza obstoja rešitve s pomočjo homotopije.

Pravice