Opis
Prispevek preučuje medbesedilna razmerja med distopičnima romanoma - antropološko pripovedjo Borislava Pekića z naslovom 1999 in romanom 1984 Georgea Orwella. V postmodernizmu, literarnem gibanju, ki mu po svojih poetičnih načelih pripada Pekićevo delo, je medbesedilni dialog zelo dejaven in dominanten. Zagovarjamo tezo, da najde Pekić v Orwellovem romanu prototekst oziroma navdih za izgradnjo lastne pripovedi. To se še posebej odraža v konceptualni organizaciji ključnih elementov pripovedne strukture, kot so kronotop in literarni liki. Prevladujoča prostorska struktura, ki jo avtor povzema po Orwellu, je Zlata dežela, pašniki, kjer se odvijejo vsi pomembni dogodki v romanu. Leto 1999 postane kot pomembna časovna determinanta simbol, podobno kot se je zgodilo z letom 1984. Kar zadeva sestavne elemente zapleta, torej like, nastopata po nekaterih interpretacijah Pekićeva Arno in krt kot vzporednici Orwellovih Winstona in O'Briena. Kronotop srečanja, skupaj s sorodnima stavkoma "Srečala se bova tam, kjer ni teme" in "Srečala se bova, ko bodo zopet cvetele rože", je stalnica v obeh pripovednih strukturah. S svojimi osebnostnimi potezami se Arno, Pekićev zadnji človek na svetu, dobro prilega Winstonu, Orwellovemu zadnjemu človeku. Oba lika sta vzpostavljena kot vzvišena, osamljena v življenju in idejah in kot skupini protipostavljena posameznika. Poleg tega Pekić obravnava motive ljubezni, zgodovine in podgan podobno kot Orwell. Ljubezen človeštvu ne zmore zagotoviti preživetja, zgodovinska dejstva so potvorjena, metaforični podganji motiv pa v obeh besedilih predstavlja nevarnost.