Opis
Neformalna pogajanja so odziv prakse, bližnjica k boljšemu rezultatu. Ker zakonsko niso urejena, zanje ne veljajo postopkovna pravila, ki veljajo za formalna pogajanja, na primer obvezna obramba z zagovornikom. Načeloma velja, da sodnik ni udeležen v postopku neformalnih pogajanj, čeprav s pozivanjem tožilca, da naj oblikuje ponudbo za obdolženca, če krivdo prizna, in pozivom obdolžencu, da naj se izreče o krivdi, prav sodnik naredi prvi korak k alternativnemu načinu rešitve spora s sklenitvijo dogovora o priznanju krivde. V postopek pogajanj pritegne obe stranki, tožilca, ki oblikuje kaznovalni predlog, in obdolženca, ki se mora izreči o krivdi (in posledično tudi o tožilčevi ponudbi), čeprav velja, da stranki prostovoljno sodelujeta v pogajanjih. Ni jasno, zakaj se je v praksi uveljavil pojem neformalna pogajanja; morda zato, ker ne gre za formalno procesno dejanje, ampak za neformalno izmenjavo informacij o kazenski sankciji, o dovoljenosti dokazov in podobno, ki se lahko konča s priznanjem krivde. Neformalna izjava o priznanju krivde ni zavezujoča, se ne izloča, če ne pride do neformalnega dogovora o priznanju krivde, ker je dana samo kot neobvezujoča informacija v postopku, ki teče mimo postopkovnih (formalnih) pravil. Dokler bo sodnik zavezan k doseganju (idealnega) normativa, bodo obstajale bližnjice, kot so neformalna pogajanja oziroma neformalno priznanje krivde in neformalni pribitki kazni, če obdolženec krivde ne bo (formalno) priznal.