Opis
Proces globalizacije povzroča med drugim tudi "davčno konkurenco". Davčna konkurenca je splošno definirana kot tekmovanje nacionalnih gospodarstev za povečanje njihove konkurenčnosti in privabljanja tujih investicij s pomočjo davčne politike. Ukrepi davčne politike, ki bistveno nižje obdavčujejo mobilnikapital ali tuji kapital, so označeni kot škodljiva davčna konkurenca. Čeprav različna svetovna združenja in organizacije (tudi OECD in EU) stalno opozarjajo na negativne posledice škodljive davčne konkurence, se v zadnjem času poudarjajo tudi pozitivni učinki le-te. Dejstvo je, da je večina držav v zadnjem desetletju znižala najvišje davčne stopnje pri obdavčenju dohodkov posameznikov in odstopila od celovitega ali prikrito cedularnega pristopa obdavčevanja dohodkov posameznikov, in sicer v smeri cedularnega (večinoma dualnega) pristopa, v katerem dohodki iz kapitala niso obdavčeni po progresivnih stopnjah. Podobni trendi se pojavljajo tudi pri obdavčevanju dobičkov podjetij. Veliko število vzhodnoevropskih držav je odpravilo progresivno obdavčenje dohodkov posameznikov in uvedlo enotne davčne stopnje, čeprav pri še vedno visokih prispevkih za socialno varnost, ne moremo govoriti o enotni davčni stopnji, ampak o posebnem dualnem modelu obdavčevanja delovnih dohodkov. V Sloveniji smo v zadnjih treh letih soočeni praktično z nenehnim spreminjanjem davčne zakonodaje ter polemikami o uvedbi enotne davčne stopnje. Čeprav med strokovnjaki ni enotnega stališča o davčni reformi (ali reformi reforme), velja enotno mnenje, da so delovni dohodki davčno preobremenjeni, posebej visoki in je zato razbremenitev dela nujna. Slovenija ni izolirana enota v procesu globalizacije in davčna konkurenca vodi do teženj razbremenitve ne samo dohodkov, ki izhajajo iz zaposlitve, ampak tudi razbremenitev dohodkov podjetij in dohodkov, ki izhajajo iz kapitala. V prispevku so prikazani različni pogledi na obstoj davčne konkurence ter povezanost z davčnimi reformami. Osrednji del prispevka prikazuje primerjave obdavčenja zavezanca v Sloveniji in v njenih sosednjih državah (Avstriji, Hrvaški, Italiji in Madžarski). V vseh sosednjih državah je dohodek fizičnih oseb obdavčen po načelu svetovnega dohodka in s progresivno lestvico (stopničasta progresija). V vseh državah imajo določeno obliko dualnega sistema (nekateri dohodki so obdavčeni s končnim davkom). Najvišjo mejno davčno stopnjo imata Slovenija in Avstrija, sledijo Hrvaška, Italija in Madžarska. Slovenija ima največdavčnih razredov, najmanj pa Madžarska. Najnižjo spodnjo mejno davčno stopnjo ima Avstrija, najvišjo pa Italija. Davčni zavezanci v Sloveniji hitreje dosežejo zgornjo mejo obdavčitve kot zavezanci v Avstriji, po drugi strani pa zavezanci z najnižjimi dohodki relativno hitro presežejo prvi dohodninski razred. V vseh državah priznavajo določene izdatke, ki znižujejo davčno osnovo, predvsem za izobraževanje in različne oblike zdravstvenih zavarovanj in dodatnih pokojninskih zavarovanj. V Avstriji so določeni odstotki izdatkov, ki se priznajo, vendar pa je istočasno določen tudi maksimalni znesek olajšave. V ostalih državah so določeni maksimalni zneski za posamezno skupino olajšav, razen za donacije v Hrvaški, kjer je določen odstotek. V Sloveniji imamo določene odstotke brez zgornjih omejitev pri nekaterih dohodkih. Ker je sistem olajšav v državah različen, je primerjavo obdavčenja posameznika težko enostavno prikazati. Zaradi poenostavitve primerjave, gre za zavezanca, ki ima edini dohodek plačo,je samski, brez otrok in ne uveljavlja olajšav za različne izdatke. V članku je prikazan izračun dohodnine v posamezni državi za posameznika z visokimi dohodki, in sicer v primeru, ko je njegova neto davčna osnova 46.000 EUR (zgolj izračun dohodnine glede na lestvico v posamezni državi) in ko je njegov obdavčljivi dohodek 46.000 EUR (upoštevana je splošna olajšava). Iz izračuna je razvidno, da je v obeh primerih davčna obremenitev zavezanca najvišja v Sloveniji, kljub temu, da Italija in Madžarska ne priznavata splošne olajšave za zavezance, ki presežejo določen obdavčljivi dohodek. Razlika v obdavčitvi v prvem primeru presega 3.000 EUR in ni manjša od 1.000 EUR, če upoštevamo prvi primer. Visoki zaslužki v Sloveniji so torej bistveno bolj obdavčeni kot v sosednjih državah. Drugačen je položaj zavezancev z nizkimi dohodki. Ti so najbolj obdavčeni v Madžarski, ko upoštevamo splošno olajšavo ter v primeru neto davčnih osnov v Italiji, ki ima tudi najvišjo spodnjo mejno davčno stopnjo. Slovenski zavezanec je z neto davčno osnovo v višini 5.500 EUR na tretjem mestu in plača dobrih 300 EUR manj kot italijanski zavezanec in 100 EUR manj kot madžarski, vendar pa je obdavčljivi dohodek pri italijanskem zavezancu precej višji kot pri slovenskem v tem primeru. V koliko upoštevamo splošno olajšavo in določimo 5.500 EUR kot obdavčljivi dohodek pa slovenski zavezanec plačuje le dobrih 100 EUR manj kot madžarski, nekoliko večod hrvaškega, medtem ko avstrijski in italijanski zavezanec ne plačata davka. V vseh državah zavezanci plačujejo socialne prispevke, ki so določeni v stopnjah od dohodka. Stopnje so različne, in sicerse gibljejo med 10 % (v Italiji) in 22,5 % (v Sloveniji). Najvišji dohodek od katerega se še plačujejo prispevki je določen v Avstriji in Hrvaški, v Madžarski pa je določen minimalni dnevni znesek za pokojninsko zavarovanje. Plačani prispevki