Opis
Članek obravnava odnos slovenskih oblasti do romske problematike, posebej odnos do romske kriminogenosti v prvem desetletju po drugi svetovni vojni.Romi niso bili priznani kot posebna etnična skupina. Obravnavani so bili kot tujek v slovenskem nacionalnem telesu, kot populacija, ki se težko vključuje v slovensko družbo. Vsi poskusi slovenskih oblasti, da bi razrešili romski problem (resnici na ljubo velja dodati, da ti ukrepi niso bili posebej sistematični in dolgoročno zastavljeni), niso prinesli zaželenih rezultatov. Zaradi romske nestanovitnosti, potepuštva, šušmarstva in tatvin so bili pogosto predmet obravnave policije ter sodstva. Največji sodni proces proti Romom obtoženih vrste kaznivih dejanj je potekal pred okrožnim sodiščem v Mariboru leta 1952. Skupini Romov so bile izrečene visoke zaporne kazni, trije pa so bili obsojeni na smrt. Članek govori še o prav nenavadnih odnosih med romsko in večinsko populacijo. Da so Romi kradli drži. Toda bili so le člen v prekupčevalski verigi, v kateri so smetano pobirali pripadniki večinskega naroda. In ne samo to, Romom so bila zaradi "prirojene" kriminogenosti pripisana še kazniva dejanja, ki so jih povzročili pripadniki večinskega naroda. Ko imaš pri roki dežurnega krivca za vse tegobe, ki tarejo tebe in/ali tvojo okolico, res nima nobenega smisla, da bi tratil čas in državni denar za poglobljeno raziskovanje. Ob koncu prispevka je še zapis o grobem spolnem izkoriščanju romskih deklet.