Kopitar in Miklošič sta zaradi najstarejše starocerkvenoslovanske terminologije, v kateri lahko zaznamo izposojenke tako iz stare visoke nemščine kot latinščine, trdila, da je stara cerkvena slovanščina nastala v Panoniji, kjer naj bi, po njunem mnenju, v 9. stoletju govorili staroslovensko narečje. Danes slavisti menijo, da je stara cerkvena slovanščina nastala na makedonsko-bolgarskem področju. Za potrditev omenjene trditve navajajo fonetični dokaz: št in žd obstajata tako v makedonščini in bolgarščini kot tudi v jeziku Cirila in Metoda. Kljub temu sem se odločil, da bom primerjal avtohtono besedišče v 8. poglavju Marijanskega kodeksa (Codex Marianus) in prevode Evangelijev v sodobne slovanske jezike. Primerjava je pokazala, da se s staro cerkveno slovanščino najbolj ujema ruščina, nekoliko manj srbohrvaščina, še manj slovenščina, najmanj pa makedonščina in bolgarščina. Če bi bila panonska teorija Kopitarja in Miklošiča pravilna, bi se morala glede na besedišče s staro cerkveno slovanščino najbolj ujemati slovenščina. Če je pravilno mnenje drugih slavistov, bi se s staro cerkveno slovanščino morali najbolj ujemati makedonščina in bolgarščina. Vendar če (ne upoštevajoč ruščine) kaže največ ujemanja v besedišču s staro cerkveno slovanščino srbohrvaščina, ki se nahaja med slovenščino na eni strani in makedonščino in bolgarščino na drugi, potem menim, da je resnica nekje vmes: stara cerkvena slovanščina tvori "kompromis" med makedonsko-bolgarskim govorom in moravsko-panonskim narečjem. Konstantin in Metod sta prevajala v makedonsko-bolgarsko narečje, vendar sta svoje prevode delno spreminjala, da bi bili razumljivi tudi ljudem, ki so govorili moravsko-panonsko narečje.

Pravice