Petindvajset let po krvavem razpadu socialistične Jugoslavije so zidovi postjugoslovanskih mest še vedno polni grafitov dveh domovin: aktualne nacionalne države in nekdanje jugoslovanske federacije. Glavna raziskovalna vprašanja članka, ki temelji na avtorjevem longitudinalnem raziskovanju in semioloških (kvalitativnih in kvantitativnih) metodoloških pristopih je, kako, kje in zakaj so v tej specifični urbani subkulturi Jugoslavija, njen socializem, njene protifašistične korenine in njeni voditelji (de)konstruirani, slavljeni in obsojani. Na ravni denotacije se grafiti in street art, ki se pogosto konfrontirajo v grafitarskih bitkah, delijo na pro- in protijugoslovanske. Na ravni konotacije se pojavljajo trije glavni ideološki antagonizmi: socialistični federalizem vs. nacionalizem, Tito vs. njegovi nasprotniki in antifašizem vs. fašizem. Temu sledi analiza ekspresivnih strategij tovrstne urbane produkcije, kot so provokacija in kritika, afirmacija in kontinuiteta, označevanje terena, nenehni antagonizem in semiološka gverila.

Pravice