Pogodba o escrow računu je samostojna, fiduciarna ter praviloma tristranska, nepreklicna in oblična pogodba, na podlagi katere imenovana banka, odvetnik ali druga izkušena, neodvisna, nevtralna in zaupanja vredna tretja oseba kot skrbnik (escrow zastopnik) prejme in začasno za določen namen ali kot varščino ločeno hrani, na primer, vnaprej deponirane denarne zneske, vrednostne papirje in/ali razne listine glavnega dolžnika (deponenta/nalogodajalca), z obveznostjo do pogodbenih strank, da v določenem roku in ob izpolnitvi dogovorjenih pogojev (conditionales creditoris) določenemu upniku iz osnovne transakcije (beneficiarju) izroči ta deponirana sredstva. Take varščine so široko priznane kot vrsta učinkovitih stvarnih garancij za zaščito pred riziki neplačil oziroma drugimi riziki nasprotnih strank, escrow računi v tujini in v zvezi s projekti, ki ustvarjajo devizne prihodke, pa tudi kot uporabna tehnika za "izboljšanje deželnih rizikov". V članku so na kratko opisane funkcije in praktična uporaba escrow računov ter pravna narava bolj ali manj tipičnih pogodb o escrow računih v zvezi z morebitnimi uporabljivimi pravili za nekatere podobne civilnopravne institute, ki jih ureja naš Obligacijski zakonik. Ker so ponavadi te sui generis pogodbe inominatne, je za njihovo veljavnost in zavezujočo naravo ter izvršljivost izjemnega pomena, da stranke v teh pogodbah stipulirajo jasne in nedvoumne klavzule, ki ustrezajo potrebam in interesom udeležencev poslovnih transakcij ter pri tem upoštevajo morebitno uporabljive splošne in posebne določbe merodajnih prav.

Pravice