Ob skoraj popolni prezrtosti pojava suburbije v slovenskem znanstvenem in strokovnem diskurzu je skozi prizmo pandemije ta zanimivi strukturni in funkcionalni pojav preživel kot najmanj opazna in od javnega življenja najbolj oddaljena naselitvena morfološka in vsebinska kategorija. Čeprav bi lahko kot najbližji izraz v slovenščini uporabljali »predmestje« oz. pridevnik »predmesten«, prevod pa »suburbium, -by«, ki je definiran že v Dictionarium Latino-Carniolicum (glej Stabej idr., 1997), gre pri obravnavi prostorskega pojava, poimenovanega »suburbija«, za nekaj bistveno bolj določnega in ulovljivega. Če lahko slovensko suburbijo definiramo kot strukturno nepravilno, vsebinsko izključno stanovanjskih dejavnosti, tipološko izključno individualne gradnje, morfološko neizoblikovano in po urbanem oblikovanju neizrazito in površinsko – torej urbani pojav med urbanim na eni strani in ruralnim na drugi –, nam pogled skozi prizmo pandemije razkrije njene doslej prezrte kakovosti v zdravstveno-epidemiološkem smislu: izoliranost najmanjših skupin prebivalcev, odsotnost možnosti uporabe skupnostnih objektov in javnih površin, prostranost in obsežnost robnega stika z naravnimi okolji in ne nazadnje razmeroma nizka gostota poselitve. Tako je suburbija ob popolni infrastrukturni in telekomunikacijski opremljenosti postala varnejše okolje od mesta, toda še vedno lokacijsko, po funkciji in oblikovno oddaljena od vaških naselij. Vseprisotni virus in posledično izolacija očitno ne uspevata v neizrazitih urbanih strukturah. Prispevek poskuša ujeti in izmeriti pojav slovenske suburbije z vatli urbane strukture in namenske rabe, morfologije in koherence vsebin, ga preveriti s kazalniki gostote poselitve in v obravnavo uvesti merilo »pravilnosti« strukture – ob prikazu posamičnih primerov iz slovenskega urbanizma.

Pravice