Gozdna sukcesija in ekologija evropskega macesna (Larix decidua Mill.) v slovenskih Alpah : doktorska disertacija
Forest succession and ecology of the European larch (Larix decidua Mill.) in the Slovenian Alps : doctoral dissertation

slovenski

doktorska dela

2016

gozdni sestoji   macesnovi gozdovi   mešani gozdovi   sukcesija   motnje   navadni macesen    gorski gozd   Alpe    Slovenija    dendroekologija   disertacije

Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta

V raziskavi smo proučevali potek sukcesije v altimontanskih mešanih in subalpinskih macesnovih gozdovih v slovenskih Alpah, s poudarkom na pojasnjevanju ekoloških mehanizmov, ki omogočajo uveljavitev macesna (Larix decidua Mill.). Potek gozdnih sukcesij smo ovrednotili s kombinacijo metodoloških pristopov (dendroekološke analize, analize zgodovinskih virov, zgradbe sestojev, mortalitete in vrasti drevesnih vrst ter analize vzorcev pomlajevanja). Raziskava je pokazala, da so imele pomemben vpliv na razvojno dinamiko proučevanih sestojev motnje v preteklosti. V altimontanskih mešanih gozdovih, ki so bili podvrženi naravnim (vetrolom) oz. antropogenim (sečnja) motnjam srednjih jakosti, je ponovna vzpostavitev sestojev potekala na dva vzporedna načina. Odmrtje dreves v strehi sestoja je povzročilo sprostitev podstojnih dreves in obstoječega pomladka sencovzdržnejših vrst (npr. bukve; Fagus sylvatica L.), ki so uspešno prerasle in tvorijo streho trenutnega sestoja. Obenem so motnje omogočile uspešno vrast novih osebkov, tudi svetloljubnih vrst (npr. macesen). V teh gozdovih je v preteklih nekaj desetletjih prevladovala endogena mortaliteta, ki je bila posledica kompeticije za svetlobo. Najvišja stopnja mortalitete je bila ugotovljena v populaciji podstojnih dreves (> 4 % leto-1), medtem ko je bila mortaliteta v strehi sestoja praviloma izredno nizka (< 1 % leto-1), prav tako tudi vrast. Prisotnost macesna v teh gozdovih je odvisna od režima motenj in zgradbe sestoja ob pojavu motnje. Proučevani subalpinski gozdovi so nastali na površinah, ki so bile v preteklosti s požiganjem izkrčene za potrebe pašništva. Glavno vlogo pri rekolonizaciji teh površin je imel macesen, sledila mu je smreka (Picea abies (L.) Karst.). Analize preteklega razvoja so pokazale, da je, kljub vplivom znotraj in medvrstne kompeticije, hitrost sukcesijskih sprememb majhna (nizka stopnja mortalitete macesna in nizka stopnja vrasti smreke). Čeprav smo v gozdovih opazili postopno povečevanje deleža smreke (druge poznosukcesijske vrste so bile maloštevilne), zbrani dokazi nakazujejo, da bodo trenutni sukcesijski stadiji izrazito dolgotrajni (> 200 let). K stabilnemu sobivanju macesna in smreke v prihodnosti, bi poleg novih motenj in skrajnostnih naravnih razmer, lahko pomembno prispevale tudi medvrstne razlike v življenjski strategiji in ekologiji pomlajevanja.

19.09.2016