Nosilni lik Očetovega sinka, drugega romana Dina Pešuta, avtorja najmlajše literarne generacije, je mladi intelektualec in prebijajoči se pesnik, izgubljen kot obljubljena mu prihodnost. Po neuspešnem iskanju priložnosti na Zahodu se vrne v Zagreb, saj je tako ali tako vseeno, kje je reven in nesrečen. Dneve preživlja kot hotelski receptor in se včasih tudi z iznajdljivostjo kosa s pogostimi življenjskimi tegobami milenijca, med katerimi prevladuje skrb za plačevanje stanarine. Poleg razrednega in generacijskega problema roman načenja tudi vprašanje medgeneracijskega odnosa, saj se drugim junakovim nemirnim občutkom pridruži še skrb za zbolelega očeta, s katerim nikoli prej nista uspela zgraditi tesnega in plodnega odnosa, tako da si morata priznati in nadoknaditi še marsikaj. Brezkompromisna pripoved o mladi, izjemno občutljivi in izobraženi hrvaški generaciji, ki ji družba vztrajno odreka priložnosti za boljši jutri. Pešut, ki na Hrvaškem velja za najmočnejši glas svoje generacije, razume izzive sodobnega časa in zapletenost odnosov ter obvlada pripovedne tehnike, s katerimi se težkih problemskih vprašanj loteva z navidezno lahkotnostjo in šarmom, predvsem pa zelo odkrito in doživeto, skratka: prepričljivo.

Pravice