Oskrbo ljudi z demenco pogosto zasledimo kot zadnji argument, da institucije kljub vsemu potrebujemo. Avtor trdi, da demenca ni »bolezen«, ki jo je treba oskrbeti v instituciji, in da institucije niso okolje, ki bi imelo odločilne prednosti, da premestitev v zavodsko okolje ni posledica »poslabšanja stanja«, temveč posledica nezveznosti sistema, pomanjkanja intenzivnih storitev v skupnosti in »drame institucionalizacije«, ki jo spremlja postvaritev človeka in spodbuja iskanje dobička. Nasprotno, institucije lahko opišemo kot »stroj pozabljanja«, vir odtujitve, pasivizacije in poglabljanja prav tistih težav, ki jih navadno pripisujemo bolezenskemu procesu. Na tej podlagi avtor skicira za področje demence specifične elemente dezinstitucionalizacije in zasnuje hevristični izrek za raziskovanje in delovanje na tem področju. Prehod v skupnost pomeni spremembo modeliranja demence, zagotavljanje varnega prostora, ustrezne intenzivnosti podpore, spoj neformalne oskrbe in strokovnih posegov v sami situaciji, omogočanje alternativne subjektivnosti in nove solidarnosti. Raziskovanje in delovanje na področju demence naj bi izhajali iz življenjskega sveta ljudi, ki jih tako označujemo, in prečno obravnavali součinkovanje več ravni delovanja. Osredotočiti bi se morali na prav tako prečna pojava nadomeščanja izgubljene subjektivnosti in umeščanja v prostor, hkrati pa odgovarjati tudi na bolj temeljna vprašanja razcepa med kontemplativno in dejavnostno identiteto.

Pravice