Opis
Samostan dominikank v Studenicah, ustanovljen leta 1237 je kot eden prvih ženskih samostanov na Slovenskem predstavljal pomembno duhovno, kulturno in umetniško središče. Poleg arhitekturnih in zgodovinskih vrednot je samostan znan tudi po svojih 159 relikvijah različnih svetnic in svetnikov, umeščenih v 29 bogato okrašenih relikviarijev, ki so bili izdelani od konca 17. stoletja do konca devetnajstega stoletja, čeprav je bila večina med njimi izdelanih v 18. stoletju. Ti dragoceni predmeti pričajo o globoki veri in statusu samostana in so imeli pomembno vlogo v duhovnem življenju tamkajšnjih redovnic in vernikov. Pogosto so bili osrednji del obredov, saj so verniki v njih videli simbol neposredne povezave s svetniki, ki so se jim priporočali. Zbiranje relikvij s strani samostanov, cerkva in zasebnikov je privedlo do bogatih zbirk relikvij in relikviarijev. Ena takšnih zbirk so nedvomno tudi relikviariji iz nekdanjega samostana dominikank v Studenicah, ki sodijo med tri najpomembnejše tovrstne zbirke v Sloveniji. Dvanajst relikviarijev je na petih oltarjih v samostanski cerkvi. Od teh sta dva relikviarija na velikem baročnem oltarju sv. Treh kraljev, po eden na vsaki strani tabernaklja. Dva relikviarija sta umeščena na baročnem Karmelskem oltarju v stranski severni kapeli. Pet relikviarijev je razporejenih po stranskem baročnem oltarju sv. Križa. V stranski kapeli Roženvenske Matere Božje so na baročnim oltarju še trije relikviariji. Devet relikviarijev je razporejenih na zaprtem nunskem koru, kjer so redovnice, ločene od ostalih, spremljale mašo. Osem relikviarijev pa je v omari, izdelani v bivšem prehodu v nunskem koru. V isti omari so spravljena tudi orodja in različni materiali, ki so jih nune uporabljale za okraševanje relikvij. Vse te relikviarije so v celoti okrasile studeniške dominikanke. Samostan Studenice je s svojo zgodovino, arhitekturo in relikviariji pomemben del slo- venske kulturne dediščine. Relikvije in relikviariji iz nekdanjega samostana dominikank v Studenicah niso zgolj zgodovinski artefakti, temveč dragocena duhovna in umetniška dediščina, ki tudi osvetljuje vlogo samostana v srednjeveški in novoveški slovenski zgodovini. Njihov simbolni, umetniški in duhovni pomen presega zgolj materialno vrednost, saj predstavljajo vez med preteklostjo in sedanjostjo ter ohranjajo spomin na duhovno življenje dominikanskih nun in vernikov v stoletjih. Njihova ohranitev in raziskovanje omogočata razumevanje globoke vere, duhovne discipline in kulturne izoblikovanosti, ki je zaznamovala življenje dominikank v Studenicah.