Opis
Za zmedo v dojemanju razlagalnih odločb je po avtorjevem mnenju neposredno krivo ustaljeno poimenovanje, obenem pa tudi tisti argument a fortiori, s katerim se je "razlagalna odločba" v začetku utemeljevala - in se hkrati postavljala v nasprotje z "razveljavitveno odločbo". Specifika razlagalnih odločb je razlaganje in značilnost razveljavitvenih je razveljavljenje, a to si nujno ne kontrira; to ni diferentia specifica. Obravnavano področje je potrebno določenih teoretičnih pojasnil. Izvorni razlog za ustaljeno poimenovanje in argumentiranje avtor pripiše "samoumevnemu, a nepopolnemu dojemanju zakona" - v njegovem stvarnem ali oblikovnem pomenu zakonskega besedila -, ki pripelje do zaključka: besedilo lahko razveljavim ali razlagam. Avtor "zakon" opredeljuje celoviteje; razčleni ga na tri plasti: na dejansko plast, na stvarno plast in na pomensko plast zakona - plast pravnih pravil. Razlagalne odločbe operirajo na polju pomena (in ne besedila); izpostavljajo plast pravnih pravil (v nasprotju s pravnimi določili). To pa še ničesar ne pove o tem, ali razveljavljajo ... ali pa pravo celo ustvarjajo. Nujno je zato tudi novo poimenovanje, ki bi izrecno kazalo na pravno naravo, na učinke posameznih tipov razlagalnih odločb. Tipološke ureditve razlagalnih odločb se avtor loteva v drugem delu. Na podlagi vzorčnih jezikovnih obrazcev izreka pa nato ponuja novo nomenklaturo. Predlaga dvojno poimenovanje, s katerim opozarja na razliko med plastjo zakona, na kateri ustavno sodišče deluje, in posledicami, ki jih ima lahko taka ali drugačna jezikovna formulacija izreka za pravni red. Razveljavitvenim razlagalnim odločbam radikalno priznava celo izrecno ustavno podlago. Kot najprimernejšega izpostavlja vzorčni jezikovni obrazec izreka, ki se glasi: "(Izpodbijani zakon ali pravno določilo) ni v neskladju z Ustavo, če se ne razlaga tako, da (sledi ustavi nasprotujoča razlaga)." Ustvarjalnim razlagalnim odločbam ne pripiše neustavnosti, zatrdi pa, da vzpostavljajo neprimeren dialog ustavnega sodišča z zakonodajno in sodno vejo oblasti; razmerje, ki predvsem škoduje samemu ustavnemu sodišču. Pri ugotovitvenih razlagalnih odločbah, ki so najpogostejše in prav tako povsem ustavne, pa primernost spet ni odvisna od njihove razlagalne narave, ampak od jezikovne oblike izreka, s katerim udejanjajo tak ali drugačen odnos ... in učinek na pravni red.