Pisateljsko delo Annie Ernaux se giblje med dvema poloma, družbenim in skrajno intimnim. Štiri kratka, gosta, skorajda surova besedila, vključena v to knjigo (med njimi je tudi najnovejše iz leta 2022), pripadajo drugemu polu globoko osebne izkušnje, ki pa jo nevtralna, objektivna, hoteno neemocionalna pisava razkriva v njeni običajnosti, univerzalnosti. »Skoraj nikoli nisem pisala fikcije, pisanje sem vedno razumela kot izražanje osebnih izkušenj v kontekstu družbenih okoliščin, ki vplivajo na posamezna življenja.« Avtorica je leta 2022 kot šele sedemnajsta ženska prejela Nobelovo nagrado za književnost. Svoj govor ob podelitvi nagrade je sklenila z besedami: »Če se ozrem nazaj na obljubo, ki sem si jo dala pri dvajsetih letih, da bom maščevala svojo raso, ne morem reči, ali sem jo izpolnila. Iz te obljube in od svojih prednikov, garaških moških in žensk, ki so bili izpostavljeni nalogam, zaradi katerih so zgodaj umirali, sem si nabrala dovolj moči in jeze za željo in ambicijo, da jim namenim mesto v književnosti, v tem ansamblu glasov, ki me spremlja od najzgodnejših let ter mi omogoča dostop do drugih svetov in drugih načinov bivanja, vključno z uporništvom in željo po spremembi, da bi svoj glas ženske in družbene prebežnice zapisala v prostor, ki se še vedno kaže kot prostor emancipacije, v književnost.« Francoska pisateljica Annie Ernaux (1940) se je rodila v delavski družini v normandijskem mestecu Yvetot, kjer je preživela otroštvo in mladost. Po študiju v Rouenu in Bordeauxu je najprej službovala kot gimnazijska profesorica, pozneje pa je poučevala književnost na univerzi Cergy-Pontoise.

Pravice