Avtonomija univerze v luči slovenske in evropske ustave ter Bolonjske deklaracije

slovenski

2005

avtonomija   Bolonjska deklaracija   Evropska unija   Slovenija   univerze   ustavno pravo   visoko šolstvo

IUS SOFTWARE d.o.o.
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Avtonomija univerze ne pomeni le ustavno zagotovljene pravice (58. člen Ustave RS), da univerze ali visoke šole samostojno sprejemajo statut in druge splošne akte, temveč tudi to, da se država zavezuje, da bo pri zakonskem oziroma pravnem reguliranju visokega šolstva upoštevala osnovno vsebino univerzitetne avtonomije. S tem ustavne določbe in nadaljnje zakonske razčlenitve ustavne norme o avtonomiji pomenijo omejitve za državo, ko določajo meje za njene operativne posege v visoko šolstvo. Zato je pomembno, da zakon z opredelitvijo vsebine univerzitetne avtonomije določi za državo merila, po katerih je mogoče presojati, ali je država s svojim ukrepanjem še v sferi dovoljenega ali pa morda že posega v avtonomne pristojnosti državnopravno zagotovljene samouprave visokega šolstva. V Evropski uniji je področje šolstva v osnovi pristojnost posameznih držav članic, vendar se zaradi poteka splošnih integracijskih procesov in zmanjševanja razlik v kulturah posameznih članic številne rešitve v izobraževalnih sistemih vse bolj približujejo ena drugi. Tod ne gre toliko za unifikacijo, ampak bolj za harmonizacijo, tako na normativni kot dejanski ravni. V tem smislu sta zasnovani veljavna Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti in tudi še ne uveljavljena Pogodba o Ustavi za Evropo, ki izobraževanje uvršča med področja, kjer institucije Evropske unije sprejemajo zgolj "podporne, usklajevalne ali dopolnilne ukrepe". To pomeni, da sfera izobraževanja ni zajeta niti v t. i. deljeni in seveda še manj izključni pristojnosti Unije. Zato je izrecno poudarjeno, da taki ukrepi ne pomenijo, da bi bila z njimi državam članicam odvzeta pristojnost. Taki ukrepi so zgolj politično usmerjevalni, ne pa pravno zavezujoči, ne nastopajo kot formalni pravni vir, saj tudi nimajo pravne moči, da bi terjali usklajevanje nacionalnih zakonodaj. Toda z njihovega vsebinskega vidika so dejansko izredno učinkoviti in v tem smislu predstavljajo nekakšen materialni pravni vir, ki s praktičnimi socialnimi in političnimi ukrepi še kako močno vpliva (posredno) na nacionalne zakonodaje. Najboljši primer za to - na področju visokega šolstva- je učinkovanje Skupne deklaracije ministrov za izobraževanje, ki so jo sprejeli politiki v Bologni leta 1999 in ki sedaj kot t. i. Bolonjska deklaracija odločilno kroji usodo postsekundarnega izobraževanja ter avtonomijo univerz v Evropi. Vsebina te izjave je v številnih elementih zajeta v primarni zakonodaji Evropske unije.

26.01.2021