Hudičevi napoji so izšli v Berlinu v začetku 19. stoletja, navdih za scenografijo romana pa je Hoffmann dobil po obisku samostana in ga napisal v le nekaj tednih. Karizmatični kapucin Medarus v samostanu najde čudežno stekleničko z zlodejevo tekočino. Ko jo popije, se mu življenje zapolni z vizijami, norostmi, umori, pregrehami, zlobo, zabavo in kesanjem. Ko ubije taščo in brata svoje izvoljenke, princese Avrelije, in je njegovo hudičevo delo razkrinkano, je edina rešitev ta, da pobegne, vendar ga tudi na begu zasleduje glas morilskega dvojnika. Briljanten opis razcepljene osebnosti skozi pustolovsko zgodbo grešnega meniha, ki doživlja globok proces kesanja, na koncu romana pa je poplačan z odkritjem slikarjevega dnevnika.

Pravice