Opombe
Javna služba je servisna dejavnost javnega sektorja, za razliko od njegovih oblastnih funkcij, ki se izvajajo pretežno v državnih organih. Bistvo delovanja javnih služb je v tem, da se posamezniku nudi neka storitev ali dobrina, oblast izvajalcev javne službe nad posameznikom pa se odraža v tem, da storitev, ki naj bi jo nudili, odklonijo ali pa posamezniku naložijo neko zakonsko predpisano obveznost, ki jo je dolžan sprejeti. S tem odločajo o pravicah in obveznostih, podobno kot to delajo državni organi. Uporabnik torej nujno potrebuje neko procesno varstvo, podobno kot ga ima posameznik pri odločanju uprave v upravni zadevi. Značilno za dejavnosti negospodarskih javnih služb je, da se z njimi zagotavljajo dobrine in storitve, ki so predmet človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Najpomembnejša področja negospodarskih javnih služb so zdravstvo, vzgoja in izobraževanje, socialna varnost ter kultura. Odločitve izvajalcev teh služb lahko razdelimo v dve skupini: na odločitve, ki so v celoti ali v pretežnem delu strokovne narave, in upravnopravne odločitve. Pri nekaterih odločitvah se eno od drugega ne da povsem ločiti. Kadar gre za upravnopravno odločanje ali je to prevladujoče, je uporaba Zakona o splošnem upravnem postopku povsem na mestu, s tem da so lahko določena pravila postopka urejena tudi drugače. V teh zadevah namreč lahko odločajo osebe, ki imajo predvsem znanja s področja upravnega procesnega prava in ni potrebno neko specializirano znanje iz nepravnega področja. Pri odločanju izvajalcev javnih služb, ki je v pretežni meri strokovne narave, pa so potrebna določena specializirana strokovna znanja z zelo različnih področij. Vendar pa, tudi kadar gre za strokovno odločanje, morajo določena pravila postopka vseeno veljati, vsaj minimalni procesni standardi. Posameznik je namreč lahko pri svojih pravicah prizadet tudi, ko gre za izrazito strokovne odločitve, ki se nanašajo nanj. Sprejeti bi bilo treba ali poseben zakon, ki bi določal postopek pri strokovnem odločanju izvajalcev javnih služb, ali pa v ta namen nadgraditi Zakon o splošnem upravnem postopku. Najboljša rešitev je vsekakor sprejetje posebnega postopkovnega zakona, ki bi enotno urejal le postopke izvajalcev javnih služb. Različne postopkovne ureditve na posameznih področjih posebej (šolstvo, zdravstvo, kultura) bi namreč vodile k neenotnosti, nepreglednosti in razdrobljenosti. Enoten postopek za vse izvajalce javnih služb bi moral biti enostavnejši od splošnega upravnega postopka. V njem bi bilo treba upoštevati vsa temeljna načela postopka in zagotoviti osnovna procesna jamstva. Sodno varstvo posameznika v upravnem sporu mora biti dopustno tudi, ko gre za strokovne odločitve, vendar bi morala biti v tem primeru sodna kontrola omejena na presojo zakonitosti postopka in presojo, ali je končna odločitev očitno nerazumna ali arbitrarna.