Pravni interes za ustavnosodno presojo zakonov in drugih predpisov

slovenski

2005

pravni interes   sodna praksa   ustavna sodišča   ustavno pravo

IUS SOFTWARE d.o.o.
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Pravni interes je procesna predpostavka, ki v primeru začetka postopka na podlagi pobude pomeni pogoj za dopustnost vsebinskega odločanja o ustavnosti in zakonitosti izpodbijanega predpisa. Ustava ne določa, kaj pomeni, da mora pobudnik izkazati svoj pravni interes, šele Zakon o ustavnem sodišču je natančneje določil, da je pravni interes za vložitev pobude podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Zakonska določba je rezultat do tedaj uveljavljene prakse ustavnega sodišča in ima omejevalni namen. Namen zahteve po izkazanem pravnem interesu je preprečiti sprožanje postopkov zoper predpise, ki pobudnikov sploh ne zadevajo oziroma jih ne zadevajo neposredno in konkretno. Stalnica v ustavnosodni praksi je poudarjanje, da je pravni interes potrebno restriktivno razlagati, saj je funkcija pravnega interesa ravno v omejevanju dostopa do ustavnega sodišča. Omejevalni namen je v sami naravi pravnega interesa, pravni interes pomeni oviro, zaradi katere pobuda ne more biti actio popularis. Ob upoštevanju vedno večje preobremenjenosti ustavnega sodišča in glede na to, da imajo posamezniki možnost dostopa do ustavnega sodišča še prek ustavne pritožbe, je restriktivni pristop k razlagi pravnega interesa utemeljen. Po drugi strani pa vlaganja pobud ni dopustno onemogočati s takšno razlago pravnega interesa, da ga v neki situaciji nihče ne bi izkazoval. Bistveno vprašanje je torej, koliko restriktivna razlaga pravnega interesa je še dopustna.

26.01.2021