Opis
Avtor eseja primerja literarna lika in skuša ugotoviti, kateri je "večji". Njegovo raziskovanje temelji na vsebini obeh del, saj se mu zdi, da sta, kar se tiče oblike, obe deli na približno enakem umetniškem nivoju. - Pri Shakespearu ga navdušuje njegova točnost izražanja, Ofelijin dialog, teatralnost jezika, verz in bogastvo njegovega stila. Pri Cervantesu pa mu je všeč predvsem njegovo pripovedovanje, ki vsebuje kompleksnost in različne vidike Don Kihota odražajoče se na besedišču, mnogoglasnost romana, stilno bogastvo in različne funkcije avtorjevih pisarskih postopkov. - Sledi primerjava bistva romanov, in tu skuša odgovoriti na vprašanje, kaj predstavljata oba lika. Hamlet je "norec", ki trpi za prividi, ki dvomi tudi osvojih lastnih občutkih. Zanj obstaja le črna plat bivanja, njegov edini ciljje približati se razkritju zločina. Je egocentričen, ne verjame v ničesar,večno opazuje svojo notranjost, hrani se z zaničevanjem samega sebe, torej je njegovo trpljenje veliko bolj boleče od Don Kihotovega. Don Kihot pa ravno obratno, verjame v človeka in njegovo prihodnost, njegov nedosegljivi cilj pa je s silo in resnico razširiti po svetu dobroto in pravičnost. Da bi služil temu svojemu idealu, je pripravljen trpeti vsa mogoča pomanjkanja. Predstavlja vero v resnico. je bedaček in verjetno najbolj smešen lik izpod peresa književnikov. - Esej zaključi z ugotovitvijo, da je Hamlet čustveno neodziven tip, v katerem se začenja velika družbena bolezen: nejevolja, naveličanje, nezadovoljstvo z življenjem, duhovna dezorientacija in mrk v veri, medtem ko Don Kihot predstavlja svoboden svet, blaginjo in srečo človeških bitij. Zaradi tega in tudi zato, ker je to največji človekov ideal, velikodušen, plemiški in vzvišen, se je avtor eseja odločil, da je Don Kihot največja stvaritev v literaturi vseh časov in ljudstev.