V prispevku opozarjamo, da utegne imeti komunikacijski model književne vzgoje v devetletki pri pomembnem delu otrok težave, saj v literarnoestetsko nestimulativnem okolju niso mogli razviti vrste literarnorecepcijskih spretnosti, ki bi bile potrebne za uspešen vstop v šolsko ukvarjanje s književnostjo. Nato definiramo, katere literarnorecepcijske spretnosti so so otroci razvili v literarnoestetsko stimulativnem okolju, in predstavljamo rešitev problema: dvotirni komunikacijski model književne vzgoje. V drugem delu prispevka prikazujemo rezultate empirične študije, ki je merila in primerjala uspešnost dvotirnega in klasičnega enotirnega komunikacijskega modela književne vzgoje in dokazujemo, kako dvotirni komunikacijski model književne vzgoje dosega vsaj enako dobre, večinoma pa boljše rezultate pri merjenju napredka posameznih segmentov recepcijske sposobnosti, ki jih definira učni načrt za devetletko, hkrati pa bistveno boljše rezultate pri merjenju sposobnosti upovedovanja domišljijskih svetov in domišljijskem utvarjanju domišljijskih svetov.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-DT17ZSQ3

COBISSID

31018082

Objavljeno

17.11.2011

Metapodatki

Citiranje

APA:

Kordigel Aberšek, Metka, Ropič, Marija (2005). O uspešnosti dvotirnega komunikacijskega modela književne vzgoje. Jezik in slovstvo, letnik 50, številka 5, str. 21-34. URN:NBN:SI:DOC-DT17ZSQ3 from http://www.dlib.si

MLA:

Kordigel Aberšek, Metka, Ropič, Marija. "O uspešnosti dvotirnega komunikacijskega modela književne vzgoje." Jezik in slovstvo letnik 50. številka 5 (2005) str. 21-34.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-DT17ZSQ3>

Jezik in slovstvo
1955-
(Zbirni zapis)