Opis
Razprava je zastavljena tako, da ob analizi motivnih sklopov, iz katerih je Kosovel največkrat jemal svoje podobe, ugotavlja tudi strukturne, slovnične in kompozicijske značilnosti njegovega podobja. Glavne ugotovitve je mogoče strniti v štiri točke: 1. Kosovel je sredstva t.i. moderne metaforike uporabljal samo v manjšem delu svoje poezije. V Integralih je mogoče najti precej drznih metafor, nekaj primerov absolutne metafore in posamezne primere analogij oz. identifikacijskih podob, kar pa je veliko premalo, da bi Kosovela lahko povezali s futurizmom ali nadrealizmom. Simbolističnih simbolov,ki izrazajo horizontalne korespondence, Kosovel ni uporabljal, izjema sta klavir in jezero. V njegovi poeziji je veliko t. i. naravnih simbolov, toda njihov pomen je konvencionalen in največkrat dešifriran. Velik del Kosovelove poezije je blizu realizmu (predvsem v čistih impresijah) in romantiki (predvsem v pesmih, ki izražajo podobnost med naravo in človekom). 2. V skupino identifikacijskih metafor modernega tipa pri Kosovelu sodijo tiste redke metafore, ki so nastale z apozicijo. Njegove genitivne metafore so še povsem tradicionalne, tehnike prelivanja v njegovi poeziji nismo zasledili. 3. Za simbolistično poezijo so značilne mreže simbolov, teh pa Kosovel ni uporabljal. Integrali so primer montaže disparatnih podob. Pobudo za tak način pesnjenja je Kosovel lahko dobil iz različnih virov, saj je značilen za vsa modernistična gibanja. Kosovel je mestoma uporabljal tudi nominalni stil, impersonalne so samo nekatere pesmi iz Integralov. 4. Motivna območja, iz katerih je Kosovel največ zajemal, so: rože, živali, voda, sonce, mesec, noč, zvezde, nebo, srce, duša, religiozne podobe, glasba, tehnika. Ker se isti motivi pojavljajo v različnih smereh in gibanjih, presoje o tem, v katero smer ali gibanje spada Kosovelova poezija, ne moremo opreti samo na katalog podob. Če upoštevamo tematsko funkcijo posameznih podob, lahko ugotovimo predvsem sorodnost z romantično in ekspresionistično poezijo.