Sodna odmera kazni storilcu kaznivega dejanja pomeni končni epilog dokaznega postopka po končani glavni obravnavi. Ker storilci kazniva dejanja in druga prepovedana ravnanja lahko izvršujejo različno, enkrat ali večkrat, hkrati ali sukcesivno, z različno intenziteto in v različnih časovnih in krajevnih okoliščinah, jim je lahko v različnih fazah postopkov omejena ali odvzeta prostost ali izrečena različna sankcija. Zato Kazenski zakonik (KZ-1) napotuje sodišče, da pri odmeri kazni upošteva in všteje vsakršen odvzem prostosti in izrečene sankcije ne glede na postopek, v katerem je bil storilcu odrejen odvzem prostosti ali izrečena sankcija. Opisi posameznih kaznivih dejanj, prekrškov in kršitev vojaške discipline, ki so vsi del sistema odklonskih ravnanj, na katera slovenski zakonodajalec veže sankcije, in so zato po naravi kazenske zadeve, bi se že na normativni ravni morali med seboj dopolnjevati in ne prekrivati. Vštevanje pripora in prejšnje kazni nedosledno normativno ureja zakonsko besedilo 56. člena KZ-1. Zlasti besedilo tretjega odstavka 56. člena KZ-1 je na normativni ravni zasnovano tako, da ne ponuja kvalitativnega razločevanja in razmejevanja posameznih storilčevih ravnanj, temveč kot pogoj za vštevanje kazni določa celo njihovo prekrivanje, do katerega ob doslednem upoštevanju pravila ne bis in idem sploh ne bi smelo priti. Zastavlja se vprašanje kako, če sploh, si razlagati in ustavnoskladno uporabiti določbo tretjega odstavka 56. člena KZ-1.

Pravice