Opis
Prvi del članka podaja analizo pojma bonae literae, ki nas povede v srž problema dobre knjige pred časom estetske separacije, ki se pojavi ob koncu 18. stoletja. Drugi del poskuša prikazati, da celo v primeru fragmentiranega literarnega kanona pogosto ponavljamo "elitistično" operacijo moči, ki jo kritiziramo. Dolgo pred nastankom sodobne literarne vede, ki je organizirana v univerzitetnih oddelkih in raziskovalnih inštitutih, so se lastnosti dobre knjige nanašale na vrednotenje njenih retoričnih kvalitet, navezav na poetično tradicijo in predvsem na moralne odlike. V 21. stoletju ni enotnega kriterija, po katerem bi lahko presojali, ali je knjiga dobra ali ne, niti v estetskem niti v etičnem smislu. Tako se zdi, da bi odgovor na vprašanje dobre knjige lahko bil tako preprost kakor tudi protisloven: obstajajo dobre knjige in dobre knjige, stare in nove, klasične in moderne, dobre domače in dobre tuje knjige, ki so jih večino napisali veliki romanopisci in manjšino veliki pesniki. Odgovor na vprašanje dobre knjige je problematičen, ker je težko odkriti, kaj povezuje individualno izkušnjo z besedilom in izkušnje nasploh. Seveda rezultat ni izginotje koncepta dobre knjige (še vedno ima nek pomen), temveč predvsem njegova nedoločenost. Zato je vedno potrebna previdnost pri generalizacijah, ne oziraje se na to, ali generaliziramo kulturno ali multikulturno. Zdi se, da še vedno obstaja majhen, skoraj neviden ostanek Erazmovega pojmovanja bonae literae v sodobnem fragmentiranem literarnem kanonu: verjetje v idejo, da ima literatura vrednost sama po sebi.