Opombe
Doktorska disertacija raziskuje vpliv digitalizacije na menedžment človeških virov na podlagi teoretične opredelitve omenjenih dveh procesov ter uporabe E-MČV kot pristopa k izvajanju MČV. Uvodno poglavje tako zaobjema aktualno stanje družbe, upoštevajoč dva osrednja procesa v disertaciji (digitalizacija in MČV) ter argumentira in upravičuje potrebo po znanstveni in akademski obravnavi tematike. V drugem poglavju bralca podrobneje seznanimo s procesom digitalizacije na podlagi osvetlitve dveh različnih konceptualnih pomenov digitalizacije, pri čemer je za namene doktorske disertacije relevantnejši drugi pomen (ang. digitalization), ki se nanaša na sprejemanje, ali povečanje uporabe digitalne tehnologije s strani organizacij. Izhajamo iz predpostavke, da se vpliv digitalizacije na MČV kaže na strateški in operativni ravni, zaradi česar se v poglavju konceptualizacija digitalizacije usmerjamo v prepoznavanje tega dvostopenjskega vpliva na podlagi opredelitve različnih pojavov (npr. paralelni svet, digitalna konvergenca, brezmedijskost, avtomatizacija, digitalna konvergenca), katerih obstoj je neposredni učinek procesa digitalizacije. Omenjene pojave podrobneje predstavimo, pri čemer osvetlimo tudi njihovo relevantnost in vlogo v kontekstu do MČV. Proces digitalizacije prinaša številne priložnosti in tudi izzive, ki so v sklopu drugega poglavja podrobneje predstavljeni. S predstavitvijo trendov na področju digitalizacije pa skušamo dodatno osvetliti relevantnost digitalnih kompetenc, ki so v disertaciji z različnih vidikov obravnave prepoznane kot ključni element vpliva digitalizacije na MČV. V tretjem poglavju osvežimo spomin bralcu glede procesa MČV, ki je v disertaciji opredeljen na podlagi različnih teorij (teorija znanstvenega menedžmenta, teorija medčloveških odnosov, vedenjske teorije in sodobne teorije). S tem želimo doseči razumevanje izbire opredelitve MČV na podlagi Penrosove teorije na virih temelječega podjetja, saj digitalizacija osvetljuje pomen človeških virov v sodobnih organizacijah. Človekove kognitivne sposobnosti postajajo pomembnejše, zaradi česar se spreminja tudi obravnava človeških virov kot strateških virov. Nadalje MČV kontekstualiziramo na podlagi strateškega pomena ter ključnih procesov MČV (načrtovanje, pridobivanje, selekcija, razvoj in usposabljanje, ohranjanje ter ocenjevanje in spremljanje delovne uspešnosti), kar omogoča raziskovanje vpliva na strateški in operativni ravni. Z opredelitvijo vpliva digitalizacije na posamezne procese MČV skušamo osvetliti celostno transformacijo področja ČV, ki jo digitalizacija povzroča in omogoča. Zato v četrtem poglavju predstavimo E-MČV kot pristop k izvajanju MČV ter ga podrobneje osvetlimo na podlagi primerjave različnih pristopov k izvajanju MČV. S tem podamo teoretske opredelitve za razumevanje v četrtem poglavju predstavljenega prilagojenega raziskovalnega modela E-MČV, ki predstavlja temelj raziskave. Prilagojen raziskovalni model E-MČV je sestavljen iz štirih ključnih stebrov (začetna strategija in politika MČV, cilji E-MČV, tipi E-MČV in rezultati E-MČV), pri čemer posebno mesto zasedajo dejavniki iz okolja, kamor uvrščamo tudi pandemijo COVID-19 kot dejavnik, ki določa proces digitalizacije. V osrčju raziskovalnega okvira so notranji akterji organizacij, s katerimi smo v okviru raziskovanja obravnavane tematike izvedli delno strukturirane družboslovne intervjuje. Poleg dodanega dejavnika pandemije prilagodimo teoretsko podlago stebrom raziskovalnega modela z vključevanjem Mintzbergove tipologije organizacij ter konkretizacijo ciljev, tipov in rezultatov E-MČV na podlagi Lepaka in Snella. Kontekstualizacija raziskovalnega modela E-MČV je pripeljala do devetih raziskovalnih vprašanj, ki predstavljajo tudi usmeritvena vprašanja družboslovnih intervjujev in sicer:1. Zaradi katerih dejavnikov se podjetja odločajo za prehod na E-MČV?2. Od česa je odvisen način izvajanja E-MČV v podjetju?3. Kako se zaradi digitalizacije spreminja strateška vloga in položaj MČV v organizaciji? 4. Na kakšen način se organizacije na področju MČV soočajo z negativnimi posledicami digitalizacije? 5. Katere dodatne (nove) pričakovane kompetence strokovnjakov za ČV zahteva proces digitalizacije in uporabe E-MČV?6. Na kakšne načine se kažejo spremembe v procesu iskanja kadrov zaradi digitalizacije?7. Po katerih kadrih znotraj oddelka za ČV se s procesom digitalizacije zmanjšujejo potrebe?8. Kakšen je vpliv digitalizacije na nadomeščanje notranjih strokovnjakov za ČV z zunanjimi izvajalci?9. Kako digitalizacija vpliva na učinkovitost oddelkov za ČV? Predlagan raziskovalni model E-MČV je bil v okviru raziskave preizkušen na vzorcu 30 notranjih akterjev iz 15 različnih organizacij. Raziskovalna vprašanja predstavljajo tudi ustrezno osnovo eksplorativnemu empiričnemu raziskovanju, ki smo ga izbrali zato, ker gre v primeru digitalizacije za razmeroma nov predmet proučevanja. Raziskovanje obravnavanega področja je bilo razdeljeno v dve fazi. V prvi fazi teoretičnega opredeljevanja smo uporabili metode zbiranja in analize primarnih in sekundarnih podatkov, različne pojave pa smo med seboj primerjali z metodo primerjalne analize. V drugi fazi so bili na podlagi induktivnega pristopa izvedeni delno strukturirani poglobljeni intervjuji. Pridobljene podatke smo analizirali z uporabo tematske analize besedila, ki se je izkazala kot učinkovito orodje, saj omogoča sledljivost ter ponovitev naše raziskave. Pridobljeni podatki so interpretirani v kontekstu raziskovalnih vprašanj in uporabljenega raziskovalnega modela E-MČV ter osvetljujejo vpliv digitalizacije na MČV na strateški in operativni ravni. Prav tako namigujejo na potrebo po nadaljnjem raziskovanju vpliva digitalizacije na ključne procese MČV, ki zaradi svoje kompleksnosti ter edinstvenosti organizacij ne more biti posplošen. Najbolj izrazita omejitev disertacije ter raziskovanja obravnavane tematike je hitrost sprememb, ki otežuje konkretizacijo ugotovitev. V tem kontekstu je zelo pomemben vpliv pandemije COVID-19, ki pospešuje proces digitalizacije in s tem spremembe v organizacijskem okolju. Potrjuje torej relevantnost kategorije dejavnikov iz okolja v raziskovalnem modelu E-MČV v kontekstu sprememb v organizacijskem okolju. Intervjuji so bili izvedeni s predstavniki vodstev organizacij, strokovnjaki za ČV in linijskimi vodji. Analiza podobnosti in razlik med anketiranci kaže, da so respondenti s prisotnimi digitalnimi kompetencami bolj vpleteni v proces digitalizacije na strateški ravni. Strokovnjaki za ČV svojo vlogo vidijo predvsem kot strateško, medtem, ko je največje neskladje med percepcijo te vloge v nestoritvenih sektorjih ekonomije, kjer jo vodstvo organizacij in linijski vodje vidijo predvsem kot operativno. Primerjave med respondenti kažejo tudi relevantnost digitalnega in medgeneracijskega razkoraka, ki sta med seboj sodeč po podatkih respondentov pogojena. Podatki kažejo, da so organizacije z mlajšimi respondenti in mlajšo starostno strukturo zaposlenih agilnejše, odzivnejše, digitalno zrelejše in bolje pripravljene na soočanje z izzivi digitalizacije, ker hitreje, lažje in učinkoviteje sprejemajo (digitalne spremembe). Na podlagi lastne raziskave podamo sintezo ključnih ugotovitev, ki so skladne s teoretskimi ugotovitvami. Na strateški ravni poteka transformacija funkcije ČV v strateškega poslovnega partnerja zaradi spremenjene vloge človeških virov kot ključnih virov organizacij. Z avtomatizacijo delovnih procesov se zmanjšujejo potrebe po kadrih, ki opravljajo ponavljajoča se administrativna opravila. Kadri, ki jih potrebujejo organizacije za poslovanje v digitalni ekonomiji, imajo specifične strokovne kompetence, kar povečuje njihovo dodano vrednost in posledično spreminja odnos organizacije do takšnih zaposlenih in vlogo, ki jo imajo takšni ČV v organizaciji. To v kontekstu aktivnosti oddelkov za ČV v takšnih organizacijah pomeni večje vključevanje v strateško načrtovanje poslovanja organizacij, sodelovanje v procesu sprejemanja odločitev, svetovanje vodstvu podjetja pri sprejemanju kadrovskih odločitev ter sodelovanje v vseh procesih, ki vključujejo človeške vire, vključno s prestrukturiranjem in razvojem ustreznih znanj in kompetenc zaposlenih, tudi s pomočjo podatkovne analitike ČV. Odgovori respondentov kažejo, da se ta transformacija, kadar ni načrtnega omejevanja, odvija organsko. S tem ko postaja organizacija digitalno zrelejša, se spreminja tudi strateška vloga MČV v organizaciji. Transformacija vloge MČV v organizaciji na strateški ravni potrjuje nadaljnjo devolucijo vloge ČV v kontekstu prenosa operativnih aktivnosti na linijske vodje. Vloga in položaj ekip ter projektnega dela v povezavi z digitalizacijo olajšuje in pospešuje prenos operativnih aktivnosti na linijske vodje, v odnosu do katerih so strokovnjaki za ČV v vlogi celostnega servisa storitev, s katerimi lahko linijski vodje uresničujejo cilje, vezane na uspešnost. Za linijske vodje to tudi pomeni potrebo po razvoju dodatnih digitalnih, poslovnih in vodstvenih kompetenc, ki bodo omogočale doseganje te uspešnosti. Oddelki za ČV se zaradi spreminjajoče se strateške vloge v smeri večje relevantnosti ter upada administrativnih oziroma operativnih delovnih aktivnosti zaradi razpoložljivejših kapacitet (več razpoložljivih delovnih ur, večja preglednost nad procesi organizacije zaradi strateške vloge) vzpostavljajo kot gonilna sila (digitalnih) sprememb, saj so pogosto v vlogi tistega, ki vodi ter implementira spremembe. Ker sta ustrezna digitalna kultura ter ustrezno razvite digitalne kompetence sestavna elementa uspešne digitalne transformacije, so v kontekstu razvoja in izobraževanja oddelki za ČV ključna determinanta uspešnosti. Oddelki za ČV v sodelovanju z IT oddelki zato pogosto koordinirajo aktivnosti digitalne transformacije organizacij oziroma vodenja in upravljanja sprememb. Omenjene ugotovitve dodatno osvetljujejo naraščujočo potrebo po digitalnih kompetencah strokovnjakov za ČV, ki so potrebne za učinkovito izvajanje obstoječih ter novih delovnih aktivnosti ter uspešnejše soočanje z izzivi. Z razvojem ustreznih digitalnih kompetenc bodo strokovnjaki za ČV postali tudi skrbniki lastnih IT sistemov, kar povečuje predvsem stroškovno učinkovitost MČV organizacije. Ugotavljamo, da digitalizacija v splošnem povečuje učinkovitost MČV v organizaciji, a le pod predpostavko, da je v organizaciji prisotna ustrezna digitalna kultura ob zadostno razvitih digitalnih kompetencah, ki omogočajo učinkovito ter uspešno uporabo digitalne tehnologije v izvajanju delovnih aktivnosti.Izvirni znanstveni prispevek disertacije na področju MČV predstavlja celostno zbrana teoretska osnova, ki je potrebna za razumevanje obravnavane tematike in na podlagi katere lahko organizacije uspešneje naslavljajo izzive digitalizacije ter učinkoviteje prepoznavajo spremembe v organizacijskem okolju. Konceptualizacija digitalizacije tako predstavlja celosten vidik ugotovitev in razmišljanj predhodnih avtorjev, ki jih z odgovori na zastavljena raziskovalna vprašanja tudi potrjujemo ter dodatno osvetljujemo, s čimer prispevamo k razvoju znanosti. Ugotovitve lastne raziskave na podlagi raziskovalnih vprašanj odpirajo tudi dodatne možnosti za raziskovanje in proučevanje obravnavane tematike v okviru kurikulov na organizacijsko – kadrovskem področju. Izvirni znanstveni prispevek disertacije na področju MČV je prav tako poenotenje terminologije, ki je relevantna in nova na področju digitalizacije kot tudi elektronskega MČV in katere konceptualni pomen se z uporabo jasnih besed in poimenovanj lahko spremeni. S poenotenjem terminologije se odzivamo preventivno, saj se s tem preprečuje nejasno razumevanje digitalizacije in sprememb, ki jih ta proces prinaša. Pomembnost terminologije skozi disertacijo dodatno osvetljujemo na podlagi pomena natančnosti, ki je ena izmed značilnosti digitalizacije ter odgovorov na raziskovalna vprašanja, v okviru katerih smo relevantnost ustrezne terminologije tudi preizkusili. Uspešno in učinkovito izkoriščanje potencialov in priložnosti digitalizacije namreč temelji na natančnosti, zato je vsakršen nepredviden odmik, kakor je napačno razumevanje, lahko vzrok za odstopanje od ciljev v povezavi z digitalizacijo. Nadalje s prilagoditvijo raziskovalnega modela E-MČV ponujamo možnost za nadaljnjo uporabo tega modela pri proučevanju področja MČV. Prilagojeni raziskovalni model E-MČV pa lahko uporabljajo tudi organizacije v procesu samoevalvacije digitalne zrelosti. Hkrati preizkusimo in potrdimo smiselnost ter relevantnost izvajanja fokusnih skupin znotraj organizacij z namenom proučevanja procesa digitalne transformacije. Prilagojeni raziskovalni model E-MČV je izvirni znanstveni prispevek, saj s svojo širino zajema vse poznane trende, ki vključujejo procesa digitalizacije in MČV, s čimer je odporen proti nenadnim spremembam v organizacijskem okolju, kakor je npr. pandemija COVID-19.