Opis
Prispevek obravnava literarne opise družbenih, političnih, kulturnih in verskih okoliščin, v katerih so se znašli otroci, ki so že ob rojstvu ali pozneje v otroštvu izgubili enega ali oba starša. Kot najšibkejši členi družbe so bili izpostavljeni grožnjam, izkoriščanju in nasilju, a so imeli srečo, da jih je rešil kak sorodnik ali kakšna druga sočutna in dobrohotna oseba. Ob ugotovitvi, da opise odnosa med otrokom - siroto, ki je v smrtni nevarnosti -, in rešiteljem, ki se večinoma pojavi nepričakovano, zasledimo v pripovedih vseh časov in da zato lahko govorimo o arhetipu razmerja med otrokom-siroto in rešiteljem, se članek osredotoča predvsem na tri romane angleškega pisatelja Charlesa Dickensa Oliver Twist (1837-1839), David Copperfield (1849-1850) in Great Expectations (1860-1861) ter roman sodobne kanadske pisateljice Anne Michaels Fugitive Pieces (1996). Charles Dickens je dosegel sloves pisatelja klasika z izvirnimi literarnimi prikazi otroka - sirote - v okoliščinah grobega kapitalizma viktorijanske dobe 19. stoletja. Izvirnost odlikuje tudi Anne Michaels, ki v romanu Fugitive Pieces slika skrajno travmatične okoliščine, kakršnim je izpostavljen judovski deček, potem ko Nemci sredi morije holokavsta ubijejo njegove starše. Vse osrednje otroške like iz skrajnih položajev rešijo plemeniti ljudje, s tem pa je poudarjena osrednja ideja obeh izbranih avtorjev: da zlo ne more premagati dobrega. Rešitelji svojo nesebično odločenost, da rešijo nemočne in nezaščitene otroške žrtve nasilja iz življenjsko nevarnih okoliščin, doživljajo kot samoumevni moralni imperativ. Charles Dickens in Anne Michaels sta s svojimi poglobljenimi in močno občutenimi opisi spominov na travme, ki so jih njuni osrednji literarni liki uspešno premagovali ob pomoči sočutja in solidarnosti, prihodnjim generacijam zapustila testament upanja proti upanju.