La statique du seuil : les frontieres de la préface de Cervantes a Marivaux

francoski

2023

letnik 15, številka 1

francoski roman   okvirna pripoved   predgovor   španski roman   teorija pripovedi

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Prispevek je naratološka študija, ki problematizira grafično oziroma besedilno razmejitev med romanesknim predgovorom kot sekundarnim besedilom in romanom kot primarnim besedilom. Metodološko se naslanja na študijo Seuils (Pragovi, 1987) ter poskuša Genettovo strukturno in funkcionalno opredelitev predgovorov, še posebej tistih, ki jih francoski strukturalist označi za psevdouredniške, razložiti še preko novejših študij na temo okvirne pripovedi (npr. Abbot 2004, Fludernik 2009, Wolf 2006). Ob tem na eni strani oriše možnosti sovpadanja omenjenih strukturnih kategorij, na drugi strani pa opozori na navzočnost samostojne širše fabule tako v predgovoru kot v okvirni pripovedi.Predvsem pa se posveti problematiki funkcionalne podobe določenih predgovorov v razsvetljenskem romanu, in sicer analizira predgovora k Prévostovemu romanu Manon Lescaut in Marivauxovemu romanu Mariannino življenje, medtem ko za historično izhodišče jemlje Cervan-tesovega Don Kihota. Izbrani primeri pričajo, kako in zakaj se v 18. stoletju, času artikulacije in uveljavitve romana kot pripovedne zvrsti, zabriše meja med romanesknim predgovorom in roma-nom. Ena glavnih, če ne celo edina funkcija psevdouredniškega predgovora, ki je per definitionem fikcijski, je namreč ustvariti vtis avtentičnosti, pri čemer se prologist največkrat posluži toposa najdenega rokopisa. Vendar pa se izkaže, da njegova “dramatizacija” sega onstran besedilne meje predgovora in se nadaljuje v samem romanu, kar dokazuje, da grafična podoba predgovora kot parateksta ne sovpada več z njegovo funkcionalno podobo.Četudi v baročnem in razsvetljenskem romanu zasledimo podobno pripovedno strategijo, je nujno razlikovati med razlogi zanjo. Don Kihot je primer umetelne, dinamične, “bistroumne” kompozicije in parodiranja predgovora kot retorične konvencije. Razsvetljenski roman pa svojo fikcijsko naravo neobhodno nasloni na vtis verodostojnosti in posledično tudi predgovor, priviligirano mesto, kjer se omenjeni prvini srečujeta, naredi za polnopravno in tudi literarno polnopomensko sestavino pripovednega dela.

19.01.2024