Opis
Uvod: Kratko raziskovalno poročilo osvetljuje ozadje poslabšanja že obstoječega kroničnega bolečinskega sindroma (KB) po kirurškem zdravljenju pri bolnikih s kronično razširjeno bolečino. Metode: Med naključno izbranimi 107 primeri ob prvem pregledu v ambulanti za rehabilitacijo oseb s kronično nerakavo bolečino smo analizirali razlike med skupino, ki je navajala poslabšanje KB po zaključenem kirurškem zdravljenju, in skupino, ki tega ni navajala. Rezultati: Devtindvajset bolnikov (27 %) je poročalo o poslabšanju KB. Skoraj polovica (45 %) bolnikov iz te skupine je poročala o vsakodnevnih bolečinah več kot 10 let; 38 % bolnikov v skupini s poslabšanjem KB je v anamnezi navedlo več kot pet kirurških posegov različnih vrst, v skupini brez poslabšanja KB pa je to navedlo 20 % bolnikov. Od 27 bolnikov s poslabšanjem KB jih je 20 kot vrsto kritičnega kirurškega posega navedlo ortopedsko operacijo, dva sprostitev medialnega živca v zapestnem prehodu, štirje ginekološko-urološki poseg, trije druge vrste operacij. Med skupinama ni bilo statistično značilnih razlik v spolu (skupina s poslabšanjem KB % 17 % moških, 83 % žensk; preostali % 19 % moških, 81 % žensk), starosti (skupina s poslabšanjem KB % povprečje 51,7 let, SO 7,3; preostali % povprečje 49,9 let, SO 9,3), povprečni oceni jakosti bolečine (skupina s poslabšanjem KB % povprečje 7,0, SO 1,7; preostali % povprečje 7,1, SO 1,7), rezultatu vprašalnika pDETECT (skupina s poslabšanjem KB % povprečje 20,4, SO 9,2; preostali % povprečje 21,4, SO 7,0). Povprečni indeks razširjenosti bolečine je bil v skupini s poslabšanjem KB 8,4 (SO 4,9), med preostalimi pa 10,4 (SO 4,9). V skupini s poslabšanjem KB je bilo 51 % bolnikov delovno neaktivnih, med preostalimi pa 31 % (upokojeni, nezaposleni). Povprečna dolžina bolniškega staleža v skupini s poslabšanjem je bila 10,2 meseca (SO 8,9), v preostali 4,6 meseca (SO 4,5). Zaključek: Glede na anamnestične podatke v populaciji bolnikov s kronično ne-rakavo bolečino ugotavljamo potrebo po nadaljevanju raziskovanja na področju izidov kirurškega zdravljenja ne glede na vrsto kirurškega posega. Zaradi možnega pomembnega vpliva ne samo osnovnih kirurških zdravstvenih stanj, temveč tudi genetskih dejavnikov, centralne senzibilizacije in psiholoških dejavnikov, bi morali bolnike s kroničnimi bolečinskimi sindromi ne-rakavega izvora v sklopu bio-psihosocialne paradigme obravnavati že v primeru načrtovanja kirurškega zdravljenja.