V antiki sta se izoblikovala dva osnovna modela mestne zasnove: "raščeni" in "načrtovani". Urejenost, ki je v načrtovanih mestih dosežena z geometrizacijo ortogonalne ali osne zasnove, predstavlja višjo kvaliteto. Načrtna zasnova je prikazana na treh nivojih. Prvi kaže ortogonalno zasnovo mestnih ulic, pri čemer obzidje sledi konfiguraciji terena. Drugi nivo je najpopolneje zastopan v rimskem mestu (urbs quadrata) kjer je ob pravokotni mreži ulic, ki določajo stavbne bloke (inzule) tudi mestni rob (obzidje) pravokotno zasnovan. Na tretjem nivoju obravnavamo posamezne predele mesta. Praviloma je to agora ali forum, ki svojo načrtnost kažejo z ortogonalno ali krožno zasnovo in poudarjenimi osmi. V kratkem časovnem pregledu do danes vidimo, da so izhodišča mnogim prostorskim zasnovam mest ali njihovih delov skozi zgodovino do danes v grški in rimski antiki, včasih celo v deželah Bližnjega vzhoda.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-6ZIMXOCJ

COBISSID

19732013

Objavljeno

12.07.2023

Metapodatki

Citiranje

APA:

Marinko, Jože (2002). Vpliv antike na urbanizem. Keria (Ljubljana), letnik 4, številka 1, str. 55-69. URN:NBN:SI:DOC-6ZIMXOCJ from http://www.dlib.si

MLA:

Marinko, Jože. "Vpliv antike na urbanizem." Keria (Ljubljana) letnik 4. številka 1 (2002) str. 55-69.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-6ZIMXOCJ>

Keria
1999-
(Zbirni zapis)