Pesniška zbirka, v kateri pesmi vznikajo kot posledica avtorjevih srečanj predvsem s samim sabo. Zbirka je razdeljena na pet delov, ki konceptualno povezujejo njene stične točke. V pesmih preigrava filozofske, refleksivne, eksistencialne in družbeno-angažirane teme, ki so pesnikova mantra iz zbirke v zbirko. Oblikovno in vsebinsko so dokaj raznolike. V daljših po eni strani razmišlja o eksistencialnih vprašanjih, kot so duša, svet, dom, poslanstvo in usoda pesnika, po drugi strani skoznje rise čisto vsakdanje zgodbe in podobe. Kot vezni elementi med te daljše pesmi pa se na način ponavljajoče se mantre vrivajo petvrstičnice, ki ponujajo razmislek o človeku, smrti, svetu … Pesniška govorica je pogosto abstraktna in komunicira v simbolnih podobah, skozi arhetipe, spet drugič je direktno neposredna, lahko bi rekli vsakdanja. Kljub temu, da je ton zbirke izrazito oseben, saj je svet »od znotraj« in občutno poudarjen, pa Šteger z mnogimi formalno-jezikovnimi igrami, bralcu omogoča povezanost z besedilom.

Pravice