Opis
V petnajstih letih od padca komunizma so v svetu izbruhnili številni upori in državljanske vojne, ob katerih se je mnogim izmed nas začelo tožiti po obdobjuhladne vojne. Toda vzroki teh konfliktov imajo manj opraviti s padcem komunizma kot s težavnostjo ohranjanja miru in stabilnosti v večnarodnostnih družbah. Ne dokazujejo le, da vojne na območju nekdanje Jugoslavije niso bile izjema, ampak tudi, da je Balkanski polotok bolj reprezentativen odraz svetovne situacije kot etnično homogene demokracije Zahodne Evrope in Severne Amerike. Članek obravnava vrsto dejavnikov v zgodovinskem razvoju Srednje Evrope, ki osvetljujejo viharno dogajanje v 20. stoletju. Poglavitni razlog zadrugačnost tega področja od Zahodne Evrope je obstoj manj centraliziranih vladajočih režimov, ki so omogočili jezikovno in kulturno raznolikost v času, ko so zahodne velesile vsiljevale enotnost jezika, religije in kulture. Velikeselitve prebivalstva, ki so jih povzročile vojne med Habsburžani in Turki, so to etnično raznolikost še povečale. Balkanske vojne in prva svetovnavojna so pomenile zmago nacionalne države, vendar po sistemu tristopenjske hierarhije narodov, ki je povzročila 75 let regionalne nestabilnosti. Največji poraženci so bili Židje in muslimanski Slovani, ki so ne glede na to, kje so živeli, postali manjšine, ki jim ne gre zaupati. Nacisti so pojem nacionalne države še izpopolnili, pri čemer so pogosto začrtali nove meje, ki so še bolj sovpadale z obstoječimi etničnimi mejami, vendar pa so grozljivi dosežki sil osi povzročili vrnitev "kazenskih" meja iz leta 1919. Medtem ko je pol stoletja komunizma vsaj omililo etnične napetosti Srednje Evrope, je dejstvo, da je bil kot ekonomski sistem neuspešen, spodbudilo vzpon brezobzirnih politkov tipa Ceaucescu, Živkov in Milošević, kiso nezadovoljstvo svojih narodov preusmerili v oživljanje želja po etnično homogeni nacionalni državi. Do konca 20. stoletja je bilo čez 30 milijonov civilistov izgnanih ali umorjenih, vključno z večino na Balkanu živečih Židov in Nemcev.