Opis
Od sedemdesetih let preteklega stoletja so bile v Angliji vpeljane številne spremembe kvalifikacij, potrebnih za delo pedagoškega psihologa, spremenile pa so so se tudi institucije, v katerih ti delujejo. Te spremembe kažejo na počasne spremembe družbenih stališč do vloge javnih služb, izobraževanja in vloge ter odgovornosti strokovnjakov na tem področju. Posledično tudi pedagoško psihologijo kot samostojno področje védenja in stroke postopoma nadomešča splošnejša »psihologija v izobraževanju«. Verjamem, da lahko prepoznavanje, cenjenje in stremenje k izoboljšanju pedagoške psihologije kot samostojnega področja delovanja pomembno prispeva k izobraževalnemu razvoju otrok in mladih, ki začenjajo svoje vseživljenjsko učenje, da bi živeli zadovoljivo, produktivno in polno življenje zase ter druge člane globalne skupnosti. Po tem, ko sem zapustila poklic pedagoške psihologinje, sem teorijo in prakso razvijala kot pedagoški praktik in popirala strokovni razvoj drugih praktikov, ki delujejo v raznolikih strokovnih in kulturnih kontekstih. Pri tem opažam, da se ti soočajo z enakimi izivi kot pedagoški psihologi, in spoznavam, da so njihove odgovornosti venomer soočene s omejitvami, ki jih postavljajo njihovi zaposlovalci ali vlada. Izobraževanje je koncept, ki ga opredeljujejo in polnijo vrednote, izziv vseh nas pa je, da tega ne pozabimo. Sama opažam, da druge stroke ustvarjajo pogoje za to, da ohranjajo vrednote, ki odlikujejo izobraževalne prakse in za katere verjamem, da bi lahko bile uporabne tudi za pedagoške psihologe. V prispevku predstavljam argumente za ločevanje med »pedagoško psihologijo kot specifičnim poljem védenja in delovanja« ter »prakso psihologije v izobraževanju«, pojasnim, zakaj je takšna ločnica potrebna in predstavim mogoče načine prihodnjega delovanja.