Opombe
Temeljni namen raziskave Vloga obdobja pripravništva pri pridobivanju kompetenc za poučevanje slovenščine je bil iskati odgovor na vprašanje, ali je pripravništvo učiteljev slovenščine ustrezno kakovostno, torej tako, da v njem zadovoljivo razvijajo profesionalne kompetence za samostojno poučevanje slovenščine kot maternega/prvega jezika. Doktorska disertacija je zgrajena iz dveh večjih delov: teoretičnega in empiričnega. Teoretični del smo razdelili na tri večja poglavja. V prvem poglavju, ki smo ga poimenovali Obdobje pripravništva učiteljev, smo s pomočjo analize zakonskih predpisov ter strokovnih in znanstvenih virov opredelili obdobje pripravništva in raziskali, kako cilje in pogoje pridobivanja profesionalnih kompetenc za poučevanje opredeljujejo naši sistemski zakonski predpisi, predlogi in priporočila pristojnih organov Evropske unije ter strokovna in znanstvena literatura s proučevanega področja. Drugo poglavje smo naslovili Profesionalne kompetence učitelja. V njem smo navedli uveljavljene delitve učiteljskih kompetenc na splošne oziroma generične, to je predmetno neodvisne, in predmetnospecifične. Znotraj slednjih smo opredelili in natančno opisali predmetnospecifične kompetence za poučevanje slovenščine, ki smo jih v raziskavi podrobneje proučevali. Tretjemu poglavju smo dali naslov Razvijanje profesionalnih kompetenc učiteljev slovenščine v obdobju pripravništva v šolskem okolju in v njem predstavili dejavnike pripravništva - ravnatelja, šolski kolektiv in mentorja. Slednjemu smo posvetili nekoliko več prostora in ga natančneje raziskali. Empirični del smo razdelili na pet poglavij, v prvem poglavju smo natančneje opredelili naš raziskovalni problem, v drugem pa opisali metodologijo raziskovanja. V tretjem poglavju smo prikazali analizo podatkov in interpretirali rezultate raziskave. Ugotavljali smo uresničevanje ciljev pripravništva učiteljev slovenščine z vidika mnenj pripravnikov ter ocene in stališča mentorjev o usposobljenost pripravnikov za samostojno poučevanje slovenščine. Na podlagi analize smo v četrtem poglavju strnili poglavitne raziskovalne ugotovitve v luči zastavljenih raziskovalnih hipotez in podali predloge izboljšanje sedanjega modela pripravništva. S pomočjo izsledkov naše raziskave smo sistemizirali in celostno definirali predmetnospecifične kompetence za poučevanje slovenščine ter oblikovali vzorčni primer priročnika programa pripravništva za učitelje slovenščine. Analiza sistemskih aktov (pravilnikov in druge dokumentacije, ki urejajo pripravništvo v Sloveniji) in smernic strokovne literature s področja organizacije uvajanja začetnikov in vstopanjem v učiteljski poklic oziroma pripravništva je pokazala, da ti predpisujejo splošne formalne in vsebinske pogoje pripravništva (trajanje, potek, formalno usposabljanje, strokovni izpit in podobno), vsebinskih plati profesionalnega razvoja, kamor sodijo predmetnospecifične kompetence glede na program in predmet, pa se dotikajo le površinsko. Iz tega razloga smo podali predloge, kako bi se dalo te sistemske vrzeli zapolniti. Z našo raziskavo smo ugotovili, da šolsko okolje (vodstvo, kolektiv, predmetni aktiv) premalo podpira oziroma spodbuja usvajanje predmetnospecifičnih kompetenc za poučevanje slovenščine in s tem pripravnikov profesionalni razvoj, ampak bolj sledi aktualnim pragmatičnim potrebam šolskega dela. Tako smo sklepali na podlagi mnenja pripravnikov, da večino dejavnosti opravili na lastno pobudo, sledil je nasvet mentorja in nato drugo. Kot veliko oviro pri usvajanju profesionalnih kompetenc za poučevanje slovenščine pripravniki vidijo še v volonterstvu oziroma neplačanem delu. Pripravniki v našem vzorcu so imeli dobre izkušnje z mentorjevo organizacijsko skrbjo in moralno podporo, manj pa s spodbujanjem v ravnanje in v poglobljeno refleksijo o uresničevanju profesionalnih kompetenc. Poročali so namreč, da so bili na večino dejavnosti pozorni na lastno pobudo, manj pa po nasvetu mentorja. To lahko kaže na dobro osveščenost in zavedanje pripravnikov o pomembnosti posameznih predmetnospecifičnih kompetenc (temeljne strokovne usposobljenosti učitelja, usposobljenosti učitelja za poučevanje po metodičnem sistemu šolske interpretacije in po metodi celostne obravnave neumetnostnega besedila) ali dovolj dobro (teoretično) pripravljenost pripravnikov na poučevanje ali kot dejstvo, da so mentorji bolj človeška, kolegialna kakor didaktična opora pripravnikom. V zvezi s tem pa se je pokazala kontradiktornost podatkov, in sicer pripravniki mentorjevo usposobljenost za opravljanje ključnih nalog mentorja v obdobju pripravništva in mentorjeve profesionalne kompetence ocenjujejo kot odlične, za večino dejavnosti pri posameznih vidikih profesionalnih kompetenc za poučevanje slovenščine pa menijo, da so jih izvedli na lastno pobudo. V nasprotju s tem pa mentorji menijo, da imajo pripravniki dobro strokovno teoretično znanje, a da jim manjkajo celosten pogled na kurikul in učni načrt ter izkušnje, zaradi česar potrebujejo več spodbude pri načrtovanju in izvedbi pouka. Mentorji zaradi tega svojo vlogo vidijo bolj aktivno kakor pripravniki, saj menijo, da so njihove spodbude pripravnikom pri izvedbi dejavnosti na posameznih področjih profesionalnih kompetenc, ki je njihova šibkejša točka, kakovostne. V strokovni literaturi in v predpisih sistemskih aktov nismo zasledili konkretnih smernic za mentorje, kako naj usvajanje predmetnospecifičnih kompetenc poteka, zato smo na podlagi izsledkov naše raziskave oblikovali vzorec programa pripravništva za pripravnike slovenščine in priročnika s poudarkom na razvijanju tistih profesionalnih, zlasti specialnodidaktičnih kompetenc, ki so v praksi manj upoštevane.