Opis
Petdeseta leta 16. stoletja lahko predstavljamo tudi kot obdobje hegemonije kulture časti, ki je dosegla svoj vrhunec in založniški uspeh predvsem v renesančni Italiji in se tako razširila še v druge predele Evrope. V tem času je čast postala element javnega konsenza ter je izoblikovala delovanje in produkcijo dvorjana ter javno reprezentacijo kavalirja in idealizacijo vojaške estetike med plemiškim redom. Slednje dokazuje dejstvo, da s temo viteške znanosti so se ukvarjali tudi politiki, npr. Paolo Paruta v tretji knjigi dela »Della perfezione della vita politica« (1572–1579). Če je plemenitaš želel zasesti visoke uradniške in državno-mestne funkcije (še posebej vojaške), je moral ohranjati neomadeževano čast – »senza macchia nell‘onore«, ki jo je dokazoval ali bolje izkazoval s simboliko nošenja meča, bodala, rokavice. Dvoboj za čast se je razvil tako v praksi s tehniko mečevanja (sabljaški priročnik Achilleja Marozza) kot v teoriji s pomočjo viteške znanosti (Muzievo teoretsko delo Dvoboj), ki je vsebovala pravne in etične okvire pravilnega pristopa do dvoboja. V študiji se avtor osredinja predvsem na teoretični vidik italijanskega dvoboja 16. stoletja, saj so italijanski »doktorji« na področju viteške znanosti močno vplivali na družbene razsežnosti v primerjavi s tehnično literaturo o dvoboju. Med prvimi uspešnimi italijanskimi teoretiki 16. stoletja, ki so bili tudi prevedeni in so želi velik uspeh v tujih deželah, so bili: Girolamo Muzio, Giovanni Battista Possevino in Andrea Alciato. Pomembnost viteške znanosti izhaja iz njene kulturne vloge (predvsem založniške) ter izobraževanja plemiča, intelektualca in dvorjana 16. stoletja. Članek tako obravnava kulturo časti 16. stoletja, ki je bila usmerjena predvsem v ekspresivnost (moških) posameznikov in ne v samo vsebino, kar pomeni, da kodeks časti ni bil sistem strogo določenih normiranih pravil, ampak obratno, da so se pravila oblikovala na podlagi modela vedenja določene skupine. Namen tega pa sta bila opis in populariziranje vzorca častnega vedenja s pomočjo literarne kulture oziroma objavljenih besedil. Traktati o dvoboju torej niso bili samo priročniki z navedbami, kako pristopiti ali bolje, kako se častno izogniti fizičnemu spopadu, ampak so služili tudi kot čtivo, ki so ga dvorjani uporabljali pri argumentiranju, razpravljanju in navajanju (tiskanih) mnenj o sodbah in primerih dvoboja. Diskurz dvoboja in njegova reprezentacija sta bila obliki predstave, namenjeni dvornemu življenju in razumljeni v okviru tega. Zato so bili tudi najuglednejši avtorji o dvoboju v službi dvorov. V študiji je poudarek na dveh primerih traktatov: »praktični« vodnik bolonjskega sabljaškega mojstra Achilleja Marozza in »teoretični« koprskega literata Girolama Muzia. Viteški traktati niso nudili le praktičnih pravil in konkretnih nasvetov pri fizičnem spopadu, so pa močno prispevali k ohranitvi kulturne simbolike plemiškega razreda. Literatura o viteški znanosti ni imela le pasivne vloge v smislu reprodukcije znanih modelov, ampak je postala model za propagando določenih tipologij vedenja in simbolike. Zato je pri razumevanju bistva renesančnega dvoboja za čast ključna vzajemnost med dvobojem kot »pravno« institucijo, literarnim delom in reprezentacijo.