Orfej s svojo plastično mitološko dediščino ni le pesniška snov ali motiv, ampak je vse prej persona, maska, ki so si jo nadevali humanisti, zelo pogosto tedaj, ko so želeli nadrobneje začrtati svojo avtorsko pozicijo. Zlasti plodna je poetika pesniških "mask" v humanistični pastoralni poeziji. Članek se osredotoča na presek obojega, tj. na mit o Orfeju v bukolični poeziji neapeljskega humanista Giovannija Pontana. V njegovi prvi eklogi Lepidina predstavlja Orfej arhetip pesnika, ki ima močne vergilijevske poteze, s čimer pesnik upraviči svoje prilaščanje Vergilijeve poetike in pesniške tradicije. V drugi eklogi Melizej pa po smrti žene, ki je humanistovo pesniško kariero močno zaznamovala, v skladu s svojo značilno pesniško ali bukolično "operacijo" postane predvsem biografsko intonirana podoba ovdovelega pesnika.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-3M37D028

COBISSID

71762018

Objavljeno

14.12.2020

Metapodatki

Citiranje

APA:

Škraban, Kajetan (2019). Orfej in avtorstvo v latinski humanistični poeziji. Keria (Ljubljana), letnik 21, številka 2, str. 95-123. URN:NBN:SI:DOC-3M37D028 from http://www.dlib.si

MLA:

Škraban, Kajetan. "Orfej in avtorstvo v latinski humanistični poeziji." Keria (Ljubljana) letnik 21. številka 2 (2019) str. 95-123.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-3M37D028>

Keria
1999-
(Zbirni zapis)