Opis
Tekst se, sklicujoč na Étienna Balibarja, posveča kritiki razumevanja države kot nacije (z vsemi njenimi postulati: nacionalizmom, mejami, državljanstvom in z eno dominantno nacionalno (nacionalno-etnično) identiteto in vsemi ostalimi, ki se ji prilagajajo) kot zadnje, najboljše in edine možne oblike formiranja družbe. V situaciji, ko je nacionalna (če že ne etnična) identiteta postala prototip identitete nasploh, diskurz pogosto ostaja ali je zamejen znotraj konceptov nacionalizma in nacije (kjer se koncepte nacionalnega državljanstva, identitete, tradicije, kulture oziroma družbene politike v nacionalnem okviru obravnava kot nevtralne, samoumevne, se jih eksplicitno ne problematizira ali postavlja pod vprašaj oziroma se jih poskuša le izboljšati in narediti bolj delujoče znotraj obstoječih razmerij moči) ali v drugo skrajnost "premagovanja meja nacionalnega" skozi supranacionalne institucije ali transnacionalne postopke, ki so formulirani izključno na osnovi vulgarne izkoriščevalske globalne neoliberalne ekonomije, ekološkega nezavedanja ali internacionaliziranja kulturnih modelov (kot so na primer: urbano nomadstvo, mobilnost, kozmopolitizem). V tekstu izhajam iz tega, da noben od teh načinov ni dober in trdim, sklicujoč se na Jacquesa Ranciera, da resnični proces emancipacije nastaja ne v utrjevanju identitete, temveč ravno na njenih mejah.