Opombe
V doktorski razpravi postavim hipotezo, da vsakokratna opredelitev in razumevanje človekove narave v pomembni meri določita pravo na meta-, makro- in mikroravni pojavnosti. Določita torej vsakokratno refleksijo o pravu (ali filozofijo prava), temeljne pojme splošnega in abstraktnega prava (ki so predmet teorije prava) in način uporabe prava (posamično in konkretno pravno odločanje). Zato trdim, da je preučevanje vsakokratnega pojmovanja človekove narave ena od nalog filozofije prava. Pojem človekove narave preučuje filozofska antropologija, zato predlagam njeno vpeljavo na polje preučevanja prava, in sicer v sodobni personalistični različici, ki na vprašanje o človekovi naravi ne odgovori enopomensko in absolutno dokončno, ampak se zaveda težavnosti opredelitve človekovega bistva in nevarnosti prevlade ene same ideje o človeku. Takšna filozofska antropologija prispeva k celovitemu obravnavanju človeka v pravu, kajti pravo je odraz raznovrstnih lastnosti človeka oziroma odraz različnih antropoloških predpostavk, ki vsaka zase ne izčrpajo možnosti vsebinske opredelitve človekove narave. Jedrno besedilo doktorske razprave razdelim na dva dela. V prvem se vprašam, ali in kako pojmovanje človekove narave prispeva k določitvi filozofije prava pri nekaterih najpomembnejših avtorjih in v okviru njenih osrednjih smeri; nadalje me zanima, ali in kako pojmovanje človekove narave prispeva k določitvi nekaterih temeljnih pojmov splošnega in abstraktnega prava (ki jih preučuje teorija prava); nazadnje preučim, ali in kako pojmovanje človekove narave zaznamuje uporabo prava pri konkretnem in posamičnem pravnem odločanju. V drugem jedrnem delu doktorske razprave, v katerem nadgradim spoznanja iz prvega jedrnega dela, odgovorim na vprašanje, ali je na različnih ravneh pravne pojavnosti mogoče upravičeno govoriti o enem samem in izoliranem pojmovanju človekove narave, ali pa je antropoloških predpostavk prava (tako sinhrono kakor diahrono) več in je možna njihova kohabitacija; pregledam in ovrednotim implikacije tipa pravoslovne vednosti, ki temelji na vsebinsko enostranski antropološki predpostavki ter tovrstno obravnavo človekove narave primerjam z načinom obravnave, ki ga ponudi sodobna personalistično usmerjena filozofska antropologija; zanima me, ali se sodobna (personalistično naravnana) filozofska antropologija s svojim pristopom k obravnavi človekove narave približa in kje bi utegnile biti njene stične točke z integrativnim preučevanjem prava; ko in ker stične točke najdem, se nazadnje vprašam, ali in zakaj je filozofska antropologija lahko pomembna za filozofijo prava (in širše: za preučevanje prava). Doktorsko razpravo umestim na področje filozofije prava, moj pristop k preučevanju prava je interdisciplinaren, za razumevanje prava pa ni dovolj poznati zgolj pravnih norm, temveč tudi dejstva in vrednote ter genezo nastanka sodobnega prava, s čimer se približam integrativnemu pravoznanstvu. Glavno pozornost namenim sodobnemu pravu kot (post)modernemu pravu rimsko-germanskega in (delno) anglo-ameriškega kulturnega kroga. Interdisciplinarno preučevanje prava vključuje povezavo vednosti o pravu s filozofsko antropologijo. "Človekove narave" kot osrednjega predmeta filozofske antropologije ne razumem kot dejstva, ki zahteva določeno naravo, obliko in vsebino prava, ampak kot normativno kategorijo, ki je pogosto "zamaskirana" v (naravno) dejstvo, kar lahko na področju prava in širše povzroči nastanek nevarnih ideoloških obrazcev. Naloga sodobne personalistično orientirane filozofske antropologije je, da razvoj in implikacije tovrstnih vzorcev prepozna ter določi, pod katerimi pogoji je na področju prava in njegovega preučevanja mogoče (ne-ideološko ali čim manj apodiktično) govoriti o "človekovi naravi". V tem je pomemben in daljnosežen prispevek filozofske antropologije, zaradi katerega predlagam njeno vpeljavo na področje preučevanja prava. Možnost in nevarnost ideologizacije "človekove narave" ne sme zamegliti temeljnega prepričanja, da je pravo v celoti človeški pojav oziroma pojav, za katerega ne moremo dokazljivo reči, da ga lahko spozna in uporablja kdorkoli drug kot človek. Od tod izvira naloga filozofije prava in pravoznanstva, da z izbiro pravilne metode pristopita k obravnavi "človekove narave" kot k eni od predpostavk pojava prava. Filozofija prava in pravoznanstvo lahko pojem človekove narave obravnavata zlasti na dva temeljna načina: (1) obravnavata lahko vsakokratno (prevladujočo) antropološko predpostavko kot dejavnik, ki pomembno določi pravo na različnih ravneh njegove pojavnosti, in (2) (v okviru nauka o naravi stvari) lahko upoštevata človekove lastnosti in danosti kot stvarnost, ki so-določa (predvsem) vsebino na abstraktni in konkretni ravni prava. Obravnava "podobe človeka v pravu" in človeških danosti z uporabo nauka o naravi stvari sta prispevka k humanistični filozofiji prava. Ne- in protiideološka obravnava pojma človekove narave je humanistična iz dveh razlogov: (1) zaveda se, da je v središču prava človek z individualnimi in kolektivnimi, bolj ali manj univerzalnimi, a vselej tudi kontingenčnimi značilnostmi, ki jih (niti ene do njih) ni dopustno puščati vnemar (če so v zvezi s predmetom pravnega urejanja) in zaradi tega zavedanja (2) ne izključuje nič od tistega, kar je, ali bi lahko bilo človeško, s tem pa utrjuje človeško mero pravo in brani vrhovno vrednoto človekovega dostojanstva.