Opis
Po uvodni predstavitvi ikonografije Srca Jezusovega, povezane z videnji Marjete Marije Alacoque, je na kratko prikazana tipologija Marjetinih upodobitev na poti od njenega zgodovinskega do svetniškega lika, ponazorjena z nekaj primerki iz evropske umetnosti. Predstavitev slovenskega gradiva združuje kronološki in tipološki vidik. Začenja se z najpogostejšim motivom Jezusovega prikazovanja Marjeti (Kamnik, Novo mesto, Celje, Brestanica, Celje), vendar prizor na vitrajih obravnava ločeno (Ljubljana, Mengeš, Drežnica), sledijo primerki samostojnega lika mistikinje na oltarjih (Kranjska Gora, Brestanica, Maribor) in skupinski prizor, v katerem s Slovenci časti Srce Jezusovo (Ivan Grohar: Ljubljana in Begunje; Ivan Vavpotič: Brezje). Kljub terensko omejeni raziskavi je razvidno, da so upodobitve na Slovenskem redke, da se pojavijo precej pozno (prva naj bi bila iz leta 1876) in v zelo omejenem časovnem razdobju. Gre za dela domačih poznonazarenskih slikarjev (Matija Koželj, Matija Bradaška, Peter Markovič), več primerkov pa je bilo kupljenih tudi pri tujih umetnostnih zavodih, npr. na Tirolskem, v Münchnu, Parizu in Pietrasanti pri Carrari (vitraji, nekaj kipov in relief). Izdelki so večinoma šablonski. Motiv je umetniško zaživel le pri Ivanu Groharju in Ivanu Vavpotiču, pri obeh s poudarjeno nacionalno noto, osebno pa ga je pozneje interpretiral Tone Kralj (Šturje).