Opis
Izhodišča: Kanadska metoda za ocenjevanje izvajanja dejavnosti (COPM) je bila prepoznana kot ocenjevalni instrument, ki je zelo uporaben pri postavljanju ciljev. Ker gre pri izvajanju COPM za intervju, ki ga vodi delovni terapevt, na potek vplivajo tako terapevtove izkušnje, sposobnosti in spretnosti kot tudi poznavanje delovno-terapevtske teorije in prakse. Namen naše raziskave je bil proučiti, kako postavljanje ciljev v delovni terapiji doživljajo delovni terapevti, zaposleni v URI-Soča. Odgovoriti smo želeli na dve raziskovalni vprašanji: Kakšne so izkušnje s postavljanjem ciljev med delovnimi terapevti, ki so začetniki, in izkušenimi delovnimi terapevti? Kako uporabo Kanadske metode za ocenjevanje izvajanja dejavnosti (COPM) doživljajo delovni terapevti, zaposleni v URI-Soča? Metode: V raziskavo je bilo vključenih 8 delovnih terapevtov, zaposlenih v URI-Soča; 4 novinci in 4 izkušeni terapevti. Z vsakim je bil izveden poglobljen intervju, šest pa jih je bilo nato opazovanih pri izvajanju metode COPM. Zbrano kvalitativno empirično gradivo je bilo analizirano z metodo kvalitativne analize vsebine, in sicer je bila uporabljena tematska analiza. Ugotovitve: Iz analize je izšlo pet glavnih tem: izkušnje, poznavanje teorije, razlike med terapevti, želje pacienta in psihologija postavljanja ciljev. Delovne izkušnje so po mnenju udeležencev pomembno vplivale na naslednja področja, na katerih so se pokazale tudi glavne razlike med začetniki in izkušenimi terapevti: sporazumevanje, vodenje, iskanje rešitev, prilagodljivost, primerjava s prejšnjimi primeri. Zaključki: Terapevti, zaposleni v URI-Soča, izpostavljajo, da je pri postavljanju ciljev in uporabi metode COPM zelo pomemben način postavljanja vprašanj, interpretacija rezultatov in vodenje pacienta k uresničljivim ciljem. To so tudi področja, ki bi jih bilo smotrno vključiti v prva in dodatna izobraževanja za uporabo COPM, še posebej pri manj izkušenih terapevtih, ki si želijo več povratnih informacij o pravilnosti uporabe COPM.