Opis
Prispevek obravnava življenjsko zgodbo Angela, italijanskega veterana druge svetovne vojne, ki se je po vojni in pobegu iz ujetništva v Jugoslaviji leta 1946 končno vrnil v Trst, kjer je spoznal svojo bodočo ženo. Zaradi vsega, kar je tekom vojne in ujetništva doživel, je potreboval skoraj 15 let, da je okreval od pretresljive vojne travme. Med letoma 2021 in 2023 sem med zbiranjem ustnih pričevanj opravila intervjuje z njegovim sinom Sergiom in vnukom Rubenom. Osrednja tema teh intervjujev je bilo vojno obdobje, predvsem čas, ki ga je Angelo preživel v Jugoslaviji – najprej kot partizanski prostovoljec, nato kot ujetnik v taborišču Biševo. Po vrnitvi v Trst leta 1946 je Angelo spoznal svojo bodočo ženo, Ido, s katero sta se malo kasneje poročila. 15 let po poroki, leta 1962, se jima je rodil edinec Sergio. Angelo je s sinom stkal posebno vez, katere pomemben element so bile tudi pravljice, ki jih je sinu (in kasneje tudi vnuku Rubenu) pripovedoval ob večerih. Inspiracijo za pripovedovane pravljic je Angelo iskal prav v svojih spominih in dogodkih iz časa vojne. Večerne pripovedi so metaforično in otroku prijazno opisovale njegove vojne izkušnje, šele leta kasneje je sinu razkril pravo resnico, ki se je skrivala za pravljicami. Posledično to niso bile le domišljijske pripovedi, privlačne za otroka, temveč so imele tudi globlji namen: bile so (1) način za posredovanje njegovih spominov in izkušenj naslednjim generacijam; (2) sredstvo za soočanje z njegovimi izkušnjami in preteklostjo; (3) orodje za socializacijo in vzgojo sina, posredovanje moralnih norm, socialnih spominov in pripravo na življenje v družbi.