Arhetipi in kolektivno nezavedno sta osrednja pojma Jungovega analitičnega koncepta. Izvore obeh lahko zasledujemo vse do njegove najzgodnejše objave, torej medicinske disertacije z naslovom Psihologija in patologija tako imenovanih okultnih fenomenov (Zur Psychologie und Pathologie sogenannter occulter Phänomene, 1902), v kateri je opisal fantazije mladega histeričnega medija in jih raziskal z vidika tovrstnih izvorov. Zametke teh pojmov najdemo tudi v mnogih njegovih poznejših spisih; postopno so se kristalizirale prve definicije, ki pa so vselej vsebovale nove formulacije, dokler se ni slednjič izoblikovalo trdno teoretsko jedro (v izvornem pomenu besede »pojmovanje«). Knjigo sestavljajo dela, ki so nastala med letoma 1933 in 1955 ter orisujejo in razčlenjujejo osrednja pojma. Pri tem lahko prve tri sestavke (O arhetipih kolektivno nezavednega, Pojem kolektivno nezavednega in O arhetipu ob posebnem upoštevanju pojma anime) obravnavamo kot nekakšno polaganje teoretičnih temeljnih kamnov. Sledijo sestavki, ki se osredotočajo na specifične arhetipe, kot so mati, ponovno rojstvo, otroško božanstvo oziroma božansko dekle, in na motiv duha, kot se pogosto pojavlja v ljudskih pravljicah, ter na tako imenovanega šarlatana (pavlihe). Sledi raziskovanje odnosa arhetipov do individuacijskega procesa, in sicer teoretsko v sestavku z naslovom Zavest, nezavedno in individuacija in s praktično uporabo v individuacijskem procesu, kot ga lahko na podlagi impresivnega niza slik razberemo iz Jungovega analitičnega dela. Zadnja sestavka obravnavata simboliko mandal. Knjigo dodatno bogati pestro slikovno gradivo.

Pravice