Opis
Dosedanje raziskave pravljic so vse prepogosto spregledovale dejstvo, da pravljica vselej nastane v določenem času in prostoru, da izhaja iz družbe in je namenjena družbi. Avtorica v prispevku zagovarja tezo, da so pravljice izvajale specifične družbene in politične funkcije, kot na primer, da so prispevale h grajenju naroda, bile so sredstvo discipliniranja in izobraževalno orodje. Pravljice izhajajo iz družbenih potreb in pripovedujejo o zamišljenih družbah. Čeprav se folkloristika ukvarja z evidentiranjem različic istega tipa pravljice, nastalih v različnih družbenih okoliščinah, pa se ne posveča družbenim potrebam po določenih sporočilih, ki jih prinaša posamična inačica. Evolucijska teorija sicer razlaga, da se skozi čas in v različnih okoljih ohranjajo le določeni memi, toda ne pojasni, zakaj družbe uporabijo določene meme. Literarna zgodovina umesti pričetek literarne pravljice v novi vek, ko se ta žanr kanonizira. Toda literarne pravljice se bogato navezujejo na ljudske pripovedi, antične mite in legende ter srednjeveške romance. Formalistična in strukturalistična teorija sta iskali spodaj ležečo strukturo, ki opredeljuje vse pravljične inačice. Pri tem pa sta zanemarili diskurzivno analizo variant, ki bi pokazala posebnosti inačic. Te so tiste, ki govorijo o vsebinah in problematikah, ki zanimajo določeno družbo, v kateri so nastale in ki so jo nagovorile. Avtorica v prispevku zagovarja tezo, da lahko družbene in politične funkcije pravljic razumemo na podlagi primerjave različic, ki pokaže strukturne podobnosti, pa tudi vsebinske posebnosti posamičnih inačic. Prek opredelitve strukture s temeljnimi notranjimi funkcijami, ki se razbere na osnovi primerjave različic, obravnave posebnosti inačice z metodo diskurzivne analize ter analizo konativne funkcije te inačice v kombinaciji z analizo družbenih potreb je moč podati razlago družbene funkcije, ki jo je imela določena inačica pravljice v družbi, ki ji je bila podana.