Opis
Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Lukenda proti Sloveniji obsodilo državo za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku (6. člen) ter kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen). Poleg tega je ugotovilo, da tovrstne kršitve niso zgolj osamljeni primeri, ampak so sistemski problem, ki izhaja iz neprimerne normativne ureditve in neučinkovite prakse. Sodišče je zavrnilo vse ugovore vlade, ki je trdila, da pritožnik ni izčrpal nobenega izmed učinkovitih pravnih sredstev za odpravo kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, ki naj bi mu bila v Sloveniji na voljo. Zaključilo je, da so tožba v upravnem sporu, odškodninska pravda, nadzorstvena pritožba in ustavna pritožba neučinkovite do te mere, da niti v teoriji (razen pogojno nadzorstvene pritožbe) niti v praksi ne zagotavljajo odprave ali poprave kršitev. Enako stališče je ESČP zavzelo tudi glede celote vseh razpoložljivih pravnih sredstev. Ti zaključki so v nadaljevanju sodišču služili kot podlaga, da je soglasno ugotovilo kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen). Glede na kriterije, ki jih je v preteklosti postavilo, pa je soglasno ugotovilo tudi, da postopek, ki je na dveh instancah trajal pet let, tri mesece in devet dni, pomeni kršitev 6. člena Konvencije. V sklepnem delu sodbe je sodišče pritožniku prisodilo pravično zadoščenje, nato pa Sloveniji "svetovalo", naj sprejme ustrezne splošne in posamične ukrepe, s katerimi bi lahko dosegla, da se kršitve ne bi več ponavljale oziroma da bi jih, če bi do kršitve vseeno prišlo, lahko učinkovito sankcionirala na nacionalni ravni.