Tretja kratkoprozna zbirka Vesne Lemaić se bere kot roman. Zgodbe si namreč sledijo v kronološkem zaporedju in se zgoščajo okrog odnosa med vnukinjo in dedom. V prvi je vnukinja šele dobro na poti, deda pa preganja misel o tem, v kakšno žensko bo odrasla ... V drugi se njun odnos že zariše – na eni strani topla ljubezen, a tudi skrb, na drugi neukročena domišljija in svoboda. Tretja zgodba ju umesti v širšo družino, ki s sabo nosi težo običajev in tradicije. Četrta prikazuje prekarno življenje mladih, ki so pogosto prisiljeni v iz-koriščanje starih. Peta raziskuje družinski izvor in gosto, črno senco zgodovine. V zadnji zgodbi pa svojo senco že meče smrt, ki jo vnukinja »sebično« odganja stran. Osebno, ki je politično, in kratke zgodbe, ki dokazujejo, da je to ena najbolj aktualnih, neposrednih in živih vrst literature, Vesna Lemaić pa ena njenih najbolj vnetih privrženk.

Pravice