Opis
Medkulturni stiki s seboj prinašajo večjezičnost, in ta je dandanes, v času izrazite globalizacije, prisotna v vseh vrstah jezikovnih krajin. Študije jezikovnih krajin zelo različnih delov sveta kažejo, da se stik med jeziki udejanja zlasti s prevajanjem, na podlagi katerega nastanejo večjezični znaki. V prispevku je razčlenjeno prepletanje enojezičnosti, dvojezičnosti in večjezičnosti v slovenskem prostoru, in sicer v jezikovni krajini dveh zavarovanih območij, od katerih se eno, Krajinski park Sečoveljske soline – Parco Naturale delle Saline di Sicciole, nahaja na uradnem slovensko-italijansko dvojezičnem ozemlju, drugo, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, pa ne. Obe zavarovani območji sta prostora stika več kultur, saj ju obiskujejo tako domači kot tuji turisti. Zavarovano območje predstavlja specifično jezikovno krajino, v kateri se prepletajo različne funkcije, od varstva narave in ekosistemov, do ohranjanja kulturne dediščine, izobraževanja in turizma. Zasnova študije s primerjavo jezikovnih krajin dveh primerljivih lokacij, od katerih je ena uradno dvojezična, druga pa ne, daje vpogled v specifiko uradno dvojezične jezikovne krajine. Analiza znakov obeh zavarovanih območij pokaže, kako in kdaj se na znakih odraža uradna dvojezičnost, kateri jeziki se pojavljajo na znakih in kako večjezični znaki nagovarjajo tujejezične turiste. Posebna pozornost je namenjena vprašanju prevodnih strategij, ki so uporabljene v prevodih besedila na znakih, pri čemer se osredotočava zlasti na vprašanje prevodov v italijanščino in jih primerjava z drugimi prevodi.